Iz Društva upokojencev Vojnik sva se v petek, 10. 2., z gospo Olgo Lečnik napotila h gospe Jožefi Feldin, da sva ji ob visokem jubileju zaželela vse najboljše. Ko sva stopila v njen dom, je bil topel in takoj je bilo začutiti tudi prijetno toplino, ki jo je oddajal. Hčerka Alenka in zet Leopold sta naju prijazno sprejela. Kmalu za tem je iz svoje sobe prišla tudi mama, gospa Jožefa, prijazna in vesela najinega obiska. Pogovor je stekel o vsakdanjih stvareh ter seveda o zdravju in počutju.

Še sam ne vem, kdaj se je beseda zasukala na to, kaj vse mora človek v življenju pretrpeti in kaj vse se mu lahko zgodi. Beseda je nanesla na njeno tragično zgodbo, na čas druge svetovne vojne, čas grozot. Ko sva z gospo Olgo kasneje odhajala, mi je bilo žal, da sem nehote pripomogel k temu, da nam je gospa Jožefa začela pripovedovati o morečih dogodkih, o tem, kako je izgubila svoje najdražje in kaj je pri tem vsega hudega doživljala. Vem, da ji je bilo ob podoživljanju  dogodkov zelo hudo. 

Vendar so me na koncu prijetno presenetile njene besede in njen ton glasu, ko je dejala, da do tistih, ki so ji povzročili toliko gorja, ne čuti in ne goji sovraštva ter da obsoja vsako nasilje, storjeno med drugo svetovno vojno in po njej, vse do današnjega dne. Kakšno lepo nasprotje mnogim »malinovcem«, ki duha vojne in gorja še povohali niso, a na televiziji, radiu, časopisu ali internetu poveličujejo samo svojo resnico ter s tem vede ali nevede sejejo seme razdora in sovraštva. 

Z mislijo, da so med nami ljudje, ki zmorejo toliko spravljivega, vedrega in bistrega duha, sem mirno odšel domov.

Tekst: Marijan Kajzba