Po počasi vzpenjajoči se poti smo računali na gostoljubnost domačinov in kar potrkali na vrata, ko smo postali žejni in nekoliko utrujeni. Pot je bila razgibana, živo zelena, na posameznih delih bogata s cvetjem. Še posebej je bila prijetna in po deževni noči ravno prav sveža hoja po gozdu. Romarji, ki so se pohoda udeležili prvič, so se radovedno zanimali za čudesa ob poti, denimo za ostanek gradu Lindek, za cerkvico Svete Trojice na Gojki in stolp na Konjiški gori.

Srčno gostoljubno smo bili sprejeti na Frankolovem, kasneje v Črešnjicah in v bližini doline Brdce. Pred šolo na Frankolovem smo opazili kip Antona Bezenška (pisatelj, pesnik, čebelar, svetovno znan po iznajdbi stenografije). Del poti smo prehodili po njemu posvečeni "Tončkovi poti". V Črešnjicah nas je pričakal tamkajšnji gospod župnik dr. Vinko Kraljič, ki nam je z vso ljubeznijo predstavil čudovito cerkvico Roženvenske Matere Božje. Ubrano smo zapeli Angelovo čaščenje, takrat je bila ura ravno opoldne. In tukaj se je pogled prelepo razširil. Nato smo se spustili v dolino, ravno po poti, po kateri naj bi k maši hodila Slomškova mati. Nestrpno so nas že pričakovali na domačiji Zazijal in zopet smo se okrepčali, nasmejali ter zapeli. Pot nas je nato vodila mimo križa in kozolca, ki sedaj stoji namesto rojstne hiše Slomškove matere v Brdcah. Sledilo je še nekaj strmin, ki smo jih ob pogovoru brez večjih težav premostili.

V Žičko kartuzijo smo prispeli ravno pravočasno. Tam smo se srečali z drugo romarsko skupino, ki je pot začela v Šmarju pri Jelšah. Kratek, a lep kulturni program je obogatil praznični dan. Letos je bil zaključek pod okriljem soorganizatorja občine Slovenske Konjice. Zapel je kvartet Zven. V akustičnem ambientu nekdanjega samostana so se nas pesmi še bolj dotaknile. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je daroval sveto mašo za domovino. Vodja Društva Slomškova romarska pot Viljem Kaučič nas je prijazno povabil na pogostitev. Enolončnica v posodici iz kruha se je še kako prilegla pred najstarejšo slovensko gostilno Gastuž. Organizatorji so za pohodnike organizirali tudi prevoz na izhodiščne točke.

Nastalo je nekaj fotografij, a so vtisi v naših srcih, polni veselja, prazničnosti, hvaležnosti, še pomembnejši. Navsezadnje je ostala samo želja in prošnja, da bi bile poti po naši domovini še naprej čudovite steze miru. "Zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu narodu. Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca.“ (Ivan Cankar)                                

Špela Oprčkal

Foto: Gregor Oprčkal