Oblast, komedijo v enem dejanju, je v 30. letih prejšnjega stoletja napisal Branislav Nušić. Na oder jo je tokrat postavil režiser Igor Žužek, ki je sicer redni član SLG Celje že od leta 1996, kot režiser pa sodeluje z mnogimi amaterskimi gledališči. V Vojniku je poleg letošnje režiral še naslednje komedije: Tripče de Utolče, Sumljiva oseba, Zmeda v kopalnici in Zadnji tango v Vojniku. Pohvali se lahko tudi z nagradami, med drugimi je leta 1989 na srečanju gledaliških skupin Slovenije prejel nagrado za režijo predstave Hrup za odrom. Vojniška dramska skupina je sodelovala tudi z drugimi znanimi režiserskimi imeni, Tonetom Zorkom in Marjanom Pušavcem, v letih 2000 in 2016 pa je komediji na oder postavil Renato Jenček, član SLG Celje.

Da lahko amaterska skupina deluje profesionalno, so člani vojniške dramske skupine dokazali že mnogokrat, saj so v vseh teh letih delovanja uprizorili mnogo avtorjev in njihove komedije, med njimi najbolj odmevne: Balerine, kurbe in vojakinje, Niti tat ne more pošteno krasti, Zadnji tango v Vojniku, Mama je umrla dvakrat in mnoge druge. Kot amaterska dramska skupina se redno udeležujejo tudi Linhartovega tekmovanja – festivala amaterskih gledaliških skupin, ki je nekakšna potrditev, da delajo dobro in kakovostno. Tekmovanje poteka najprej na območni, regijski in nazadnje na državni ravni, kar je dramski skupini Vojnik enkrat celo uspelo. Med močno konkurenco so se prebili do državnega tekmovanja, ki se ga nato zaradi bolezni v ansamblu niso mogli udeležiti. To jim sicer ni pobralo volje in poguma, ampak so dobili še večji zagon, da se v prihodnje ponovno prebijejo do državnega tekmovanja. Izkušnje, ideje in navdihe si člani ansambla pridobivajo tudi na Novačanovih gledaliških srečanjih, ki vsako leto oktobra in novembra potekajo v Trnovljah pri Celju.

Tokratni enodejanki sta na oder prinesli vedno aktualno temo – politiko. Družina, katere član je postal minister, je v tem takoj videla možnosti za osebno korist, a jih je nedostopnost ministra in vzvišenost njegove žene hitro razočarala. Bližnje in daljne sorodstvo je tako ostalo praznih rok, gledalcem v dvorani pa sta na koncu igre stric Arsa in tast Miloje nazorno pokazala in razložila, kaj oblast pravzaprav je in kako je videti od spodaj. Igralce je občinstvo nagradilo z bučnim ploskanjem, saj so politiko prikazali na zabaven in razumljiv način. Njihovo ljubiteljsko in dejavno trdo delo je na koncu predstave potrdil in nagradil tudi predstavnik JSKD Vinko Sentočnik, saj jim je podelil Linhartove jubilejne značke Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti s področja gledališke in lutkovne dejavnosti. Nagrajencev je bilo 13, med njimi je bronasto značko za več kot 5 let udejstvovanja v gledališču prejel Žiga Golobič, srebrno značko za več kot 10 let je prejela Albina Ločnikar, zlato značko za več kot 15 let pa so prejeli Albin Apotekar, Nataša Ajlec, Gregor Korošec in Tina Krivec. Častno Linhartovo značko za 30 let in več so prejeli Tatjana Štante Selčan, Magda Golobič, Brane Leban, Marjana in Matjaž Kovač, Tomo Gorenšek in Uroš Krivec.

Gledališka skupina se med letom srečuje od novembra do aprila, enkrat- do dvakrattedensko po dve uri, v času premiere pa imajo vaje tudi do trikrat na teden. Igralci se najprej srečajo z bralnimi vajami, ki jim kmalu sledi postavitev na oder. Tam branju igre sledijo že premiki in scena, ki jo velikokrat pomagajo izdelati kar člani sami. Polletnemu trdnemu delu v mesecu aprilu ali maju sledi premiera v domačem kulturnem domu, do junija pa nato odigrajo še kakšno predstavo. V poletnih mesecih si igralci in igralke vzamejo čas za zaslužen počitek. V mesecu septembru se potem posvetijo ponovitvi aktualne igre, saj kasneje sledijo gostovanja in tekmovanja.

Kljub vsem številnim uspešno odigranim predstavam, gostovanjih, tekmovanjih in drugih uspehih, ki jih žanje gledališka skupina, se srečujejo tudi s težavami. Trenutno ansambel sestavlja le osem članov, kar je za uprizoritev daljše komedije očitno premalo. Vseskozi se število članov giblje med šest in deset, temu primerno pa potem izbirajo igro, ki jo bodo igrali. Zelo veseli bi bili novih članov, saj bi tako lahko posegali tudi po drugih zvrsteh, imeli bi več izbire med liki, hkrati pa bi se lahko udeležili še več srečanj in tekmovanj, igro pa bi tako večkrat postavili na oder.

Tekst: Nina Mlinar
Foto: Edi Fidler