»Domnevne bližnjice so človeštvo vedno spravile v veliko nevarnost; ob veseli novici, da je bila najdena takšna bližnjica, človeštvo vselej zapusti svojo pot – in izgubi pot.«

******

Friedrich Nietzsche, filozof

Zadnjič sem opazila oglas, v katerem dama srednjih let strastno zre v ekran mobilnega telefona in zapisuje komentar. Izključevalen. Nadgrajuje sovraštvo in ga razplamteva. Oglas seveda opozarja in govori: Ekstremizem ima več obrazov. Ima jih, nedvoumno, je tudi večplasten, in očitno je, da se vse bolj razrašča. Brez posledic za kršitelja, kaj šele da bi sploh omenjali slabo vest, amoralnost posameznika, notranji kompas, ki se je človeku ustavil, in kar je še tega – intimno in družbeno pomembnega. Nevarno postaja, ko človek sam s sabo ves čas melje nedosegljive in nerazumljive vsebine. Problem je eskaliral, kajti vse več ljudi je samih in osamljenih. In potem v prvi vrsti obračunavajo s sabo, dasiravno tega niti ne vedo; kot anonimneži na družbenih omrežjih delijo svoja veličastna mnenja, se zgražajo nad drugimi, podpihujejo in razplamtevajo – têmo. Oprostite, najraje bi zaključila to témo, rekoč: Pa komu mar? A vem, da ne smem, kajti ta narava monologa je skrb vzbujajoča.

***

Mnogo manj zagatno je, če človek o svojih ideoloških sponah govori s sočlovekom, dasiravno je naporen, ko misli ali je celo prepričan, da rešuje svet, ker ga pozna. A razumen človek se mora, kljub vsej dihotomiji dneva in noči, vendarle opreti na nekaj stvarnega in vrednega. Na nekaj varnega, kar pa kultura nedvoumno je. In je več od vsakdanjega življenja, ki nas prepleta z mnogimi zankami, pomembnimi, preživetvenimi in umnimi. Kultura je karizmatična, pomeni izstop iz rutine, danes bolj kot kadarkoli, ker - saj veste -, smeti je veliko, biserov (pre)malo.

***

Pogosto se sprašujem, kaj bi si mislili velikani in velikanke naše kulture, ki jih tako radi častimo, kaj bi nam porekli, ko bi nas videli, kaj govorimo, kako se pogovarjamo, kaj proizvajamo. Kaj bi porekel Prešeren? Da smo z drugega planeta? Da nismo več ljudje?

***

Dr. Miha Kovač je ob nedavnem prazniku knjige povedal pomembno misel, rekoč: »Zaslonska generacija gor ali dol, knjige so še vedno najbolj učinkovito orodje za trening abstraktnega, analitičnega in kritičnega razmišljanja. In teh veščin ne moremo razviti drugače, kot da beremo kompleksna, daljša in zahtevna besedila.« Tega ne more nič nadomestiti, še pojasni, noben drug medij nas ne more naučiti in izuriti te veščine. Veščine odličnega razmišljanja. Kar bi morali razumeti.

***

Abstraktno mišljenje se pojavi pri 12 letih, nas učijo, in velja za najvišjo obliko miselnega procesa. Kaj izobraževalne ustanove nudijo danes otrokom? In kaj zahtevajo? Ko sem pred časom izvedela, da šele šestošolci/-ke začnejo pisati spise (da bom natančna, v šestem razredu se tretjič srečajo s pisanjem spisa za oceno), sem bila prepričana, da to ni res, potem sem preverila. In kaj naj rečem? Res je, kar pa je docela nevzdržno. Mar imamo zato ves čas reforme šolstva, da smo jih pripeljali v nepismenost, nerazmišljanje, ukalupljenost? In zakaj se potem čudimo, če v enem razredu opravi zgolj šest učencev/-k bralno značko. Ob tem velja ponoviti apel dr. Miha Kovača: »Učenje je garanje. Intelektualno delo je garanje.« In seveda njegov odlični slogan: »Berem, da se poberem.«

***

Vsakič znova poslušamo in mirno sprejemamo nazadovanja, enkrat bralne pismenosti, drugič matematičnega znanja, tretjič gibalnih sposobnosti. Padci so sprejemljiva realnost, mar res? Potem sprejemamo porast deviantnosti, strahu, krepitev izključevanj in ustrahovanj. In ker smo pri kulturi, naj bi bilo za upad bralne pismenosti »krivo« pomanjkanje časa, volje in interesa. Mar res? To je malo prepovršno. Založniška akademija ugotavlja, da je nepismenost povezana s spremembami vrednot v družbi. Ampak, kdo vpliva na ministrstvo za šolstvo, da mlade učenjakinje in učenjaki začno pisati spise šele v šestem razredu? In kaj vse še, česar niti ne vem. Pisatelj in založnik Samo Rugelj opomni: »Če želimo ohraniti slovensko krajino, moramo slovensko knjigo vzpostaviti kot vrednoto, izražanje v slovenščini pa kot človeško vrednost.«

***

Založba Oxford University Press je za besedo leta 2024 razglasila »brain rot«, kar v dobesednem prevodu pomeni »gnitje možganov«. Opredelili so jo kot »domnevno poslabšanje duševnega in intelektualnega stanja posameznika, zlasti kot posledica pretirane uporabe spletnih vsebin, ki štejejo za trivialne ali nezahtevne«. Beseda leta bi morala skrbeti vse nas.

***

Osebno stavim na človeka - plemenitega, in na slovensko besedo - plemenito. O tem bi si želela razprave danes in jutri. Kulturne in vizionarske. Prebujene.

***
Pravijo, da nam je kultura vsem v uteho. Kultura je mnogo več, je vredno življenje.

Zato vam ob prihajajočem prazniku želim odličnih knjig in odličnih ljudi.

Sabina Obolnar, odgovorna urednica revije Onaplus

Foto: Matjaž Jambriško