Nova Cerkev

Petek, 8. april 2022, v večnamenski dvorani POŠ Nova Cerkev

Prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju kulture v Občini Vojnik je Slavko (Vaclav) Jakop. 

Nastopili so: Moški pevski zbor KUD Nova Cerkev, Glasbena skupina ŠANSONET

Slavnostna govornica Marjana Šoš, ravnateljica OŠ Anton Bezenšek Frankolovo: 

»Vzdramil se je Kurent, ozrl se je ter je videl, da je svet lep in življenja vreden. Koliko bogastva je nasul Bog na to zemljo! Brez števila rodov je živelo in uživalo, pa niso použili tega bogastva, še zmerom več ga je!

Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja.

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: „Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal(u) in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«  (I. Cankar, Kurent, 1909)

Cankarjev Kurent, Slovenec, zaznava vso lepoto domovine in moč slovenske besede. Domovino objema z obema rokama in njegovo srce zavriska ob pogledu na vso njeno lepoto. 

Ob poetičnosti lepote domovine, pa je bil Cankar tudi zelo kritičen, imel je ostro presojo glede slovenskih kulturnih razmer, kar je znal v svojih besedilih tudi povedati. Gotovo bi se danes vprašal, ali smo Slovenci še veseli narod, ali še znamo videti domovino v tej lepoti, kot jo je videl Kurent.

Ali Cankarjevi Kurenti še hodijo po naši deželi?

Govorimo lahko veliko jezikov, a smo samo v enem res doma – v svojem maternem jeziku, slovenskem jeziku. Predvsem po zaslugi kulture in skupnega jezika – slovenščine – smo se Slovenci izoblikovali in obstali kot narod. Jezik in kultura sta Slovencem skozi stoletja nadomeščala pomanjkanje lastne države in političnih institucij.

Jezik je prvo vezivo neke skupnosti. In iz jezika izhaja kultura, ki tvori pomemben del narodne identitete. Jedro te kulture je seveda literatura in jedro literature je poezija, ker ona najintimneje spregovori o neki dediščini, spominu naroda in hkrati o človeku.

Osrednji vodili slovenskih domovinskih besedil sta ljubezen in spoštovanje do svojega doma in domovine ter do svojega rodu in prednikov, ki so nam zvesto zapustili naš slovenski jezik, običaje in deželo. Izražajo resnično plemenita domoljubna čustva, ki predstavljajo srčiko bistva slovenskega naroda v preteklosti, danes in tudi v prihodnosti.

Bogastvo dežele in lepoto, od štajerskih poljan do morja. »Koliko bogastva je nasul Bog na to zemljo?«

Odnos Slovencev do narodne kulture je zelo intenziven, saj se Slovenija lahko ponaša s številnimi kulturnimi inštitucijami in združenji, ki so primerljivi z večino razvitih evropskih držav. Bogato kulturno življenje se ne odvija samo v naših največjih mestih, prisotno je v prav vsakem najmanjšem kotičku naše male Slovenije.

Iz vsega, kar ljubimo, znamo narediti umetnost, vsemu, česar se lotimo, dodamo osebno noto, v vsem, kar počnemo, puščamo del sebe, in vse, kar počnemo, počnemo za pretekle in prihodnje rodove. Da, Slovenci imamo bogato zapuščino številnih umetnin na najrazličnejših področjih …

Moč slovenske ustvarjalnosti in vztrajnosti je znana širom sveta. Vsi trubarji, vodniki, cankarji, prešerni, pavčki in nebroj jih je, so utrdili in zakoreninili slovensko besedo. Bogat je, kdor v srcu nosi glas naroda, kdor s svojo ustvarjalnostjo drami moč naroda. Človek je minljiv, kot rosa zgine, njegova dela, besede pa ostanejo – njih sloves odmeva od Štajerske do Ljubljane, pa na Kras in do morske poljane in čez Karavanke in oceane.

S petjem, plesom in igranjem so zapolnjeni prav vsi slovenski domovi in daleč odmeva njih glas srca … kot pravi naš današnji prejemnik priznanja, gospod Slavko: »Pel bom, dokler bo glas.«

Zatorej spoštovani nagrajenec gospod Vaclav Jakob, dragi in spoštovani gostje  – odgovor na vprašanje, ali Cankarjevi Kurenti še hodijo po naši deželi, je – DA, Cankarjevih Kurentov ima Slovenija veliko in eden med njimi je zagotovo naš današnji nagrajenec gospod Vaclav Jakob – „Veseli ljudje živijo tod; pesem je njih jezik in njih pesem je vriskanje!“  

Začela sem s citatom iz Cankarjevega Kurenta, zaključila bom s Prešernom, ki je Slovencem želel Orfeja, ki bi z domačimi pesmimi uspel združiti vse Slovence, uspel združevati ljudi, kot nas je danes združil naš nagrajenec.

De bi nebesa milost nam skazale!

otajat Kranja našega sinove,

njih in Slovencov vseh okrog rodove,

z domačmi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam sŕca vnel za čast dežele,

med nami potolažil razprtije,

in spet zedinil rod Slovenšne cele!

De b' od sladkôte njega poezije

potihnil ves prepir, bile vesele

viharjov jeznih mrzle domačije!

Marjana Šoš

Povzela: Lea Sreš

Foto: Matjaž Jambriško