Organizator je za vsak zbor pripravil 3 nastope. Prvi dan je bil namenjen predstavitvi v pesmi in besedi, zato je pot vse zbore vodila na Fakulteto za obramboslovje.  Mimogrede, prestopa državne meje sploh nismo opazili, za vstop na fakulteto pa smo obvezno potrebovali osebni dokument in prešli dve vojaško zastraženi rampi. Seveda to ni zmotilo večernega programa, ki je poleg prestavitve obsegal še skupno vajo vseh zborov in za popestritev večera še manjšo pogostitev.

Nasploh so bile tudi pevske vaje nujni sestavni del  festivala, saj so prav vsi pevci sestavili prek 300 članski mednarodni mešani pevski zbor.  

Drugi festivalski dan so sledili celovečerni koncerti po cerkvah, naši so ga odpeli skupaj s Finci v cerkvi Sv. Mihaela v središču Budimpešte. Festival je dosegel svoj višek na zadnji dan z gala koncertom v baziliki Sv. Štefana, prav tako v centru Budimpešte. Vsak zbor je nastopil s tremi pesmimi po lastni izbiri, sledil pa je skupni nastop združenega pevskega zbora.  Baziliko Sv. Štefana je po oceni organizatorjev napolnila ca 3.000 glava množica, do zadnjega kotička megalomanske cerkve pa so segali dovršeni akordi, zapeti v latinščini  in madžarščini, kot pika na i pa še Gruberjeva Sveta noč. Občinstvo, kakršnemu frankolovski zbor ni prepeval še nikdar v svoji zgodovini, se je s stoječimi ovacijami zadovoljilo šele, ko je Sveta noč izzvenela še v ponovitvi. Združeni zbor, ki je bil »star« le dva dni,  je prisotne čustveno dodobra predramil in premalo je, če rečemo, da so mnogi – tako poslušalci kot pevci -  dobili »kurjo kožo«, mravljince, solzne oči ali pospešen pulz.

Po gala koncertu, ki si je to ime nedvomno zaslužil, se je druženje in spoznavanje pevcev še nadaljevalo v enem glavnih mestnih hotelov. Ob okusni večerji, obogateni z dobro kapljico in madžarsko narodno glasbo, je zopet spregovorila pesem, univerzalni jezik, ki ne pozna meja. Ni dvoma, da so naši suvereno izpeljali obvezne in neobvezne nastope in tako s pesmijo promovirali našo domovino. V neuradnem delu festivala smo se z bežnimi pogovori, z nekaj propagandnega materiala o Frankolovem in o občini Vojnik, še dodatno predstavili nekaterim zborom. V teh nekaj dneh smo z marsikom stkali »instant« vezi, zlasti s Finci in Grki, kar pa ne izključuje morebitnih  kasnejših srečanj.

Štiridnevno potepanje po glavnem mestu je zaznamovalo v prvi vrsti petje, preostanek prostega časa pa smo se šli turiste in turistke, saj je celotno skupino dopolnjevalo še nekaj predstavnic ženskega spola. Čeprav smo imele me v primerjavi z našimi  »škrjančki« le mini zadolžitve, smo si domišljale, da bi bilo fantom brez »režijskih delavk« bolj težko (beri: potujoča kuhinja, varovanje osebnih stvari med vajami in nastopi, fotografiranje, pisanje razglednic, moralna podpora, pa malo bla, bla,…). Krožna vožnja po mestnih ulicah, nekaj pešačenja, ogled nekaterih znamenitosti od blizu in zgovorna vodička, so nam osvetlili ali dopolnili naša poznavanja o mestu presežnikov. Da, za naše razmere to nedvomno drži. Predvidenih smo imeli še več ogledov, a jih zaradi vremena žal nismo mogli realizirati, saj nas je vse dni zavijalo v meglo in mraz. Predvideno je bilo tudi spanje, vendar smo tudi spalnih ur »naredili« očitno premalo, manjko pa smo nadoknadili doma. Harmonika, kitara, pesem, dobra družba in potrpežljivi receptorji, so bili  krivi, da so si nekateri šele zgodaj zjutraj želeli lahko noč.

»Ni nam žal, nasprotno, zopet je bilo nepozabno«, smo sklenili ob vrnitvi proti domu. Poetični niso bili samo pevci, ampak tudi temperamentna vodička Sandra iz Turistične agencije Condor travel, ki nam je za slovo spisala še pesmico o štiridnevnem druženju. Z vsem tem so pevci v kroniko zbora dodali še eno izkušnjo iz tujih odrov, vsi pa bomo naša doživetja z veseljem podelili še s svojimi družinami in prijatelji. Res so bili tvorci tega pevskega vikenda predvsem pevci, toda za njimi stoji še manj vidna dobra roka naših stalnih donatorjev, ki skoraj po starševsko skrbijo za nas in za to smo jim člani društva iz srca hvaležni.  

                                                                                                    Sonja Jakop