Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo? Od kod inspiracija?

Zgodbico sem napisala že pred 19 leti, ko sem bila noseča s prvim sinom. Takrat so me čustva preplavljala in nekega dne, med počitkom, sem besede kar zlila na papir. Mnogo let je besedilo počivalo v predalu, ideja o izdaji prvenca pa je rasla.

Zakaj ste se odločili prav za slikanico?

Glede na takratni navdih je nastala precej avtobiografska otroška knjiga, čeprav tega nisem vnaprej načrtovala. Tudi sicer izjemno rada berem, pišem pesmi, raziskujem, se izobražujem ter uživam v glasbi in umetnosti.

Mladi bralci lahko iz literarnih del črpajo različna življenjska sporočila. Kaj pa bi bilo glavno sporočilo vaše slikanice?

Glavno sporočilo je prav gotovo, da je svet lep, če po pameti stopamo vanj. Za to seveda potrebujemo modre in jasne misli, otroci in mladostniki pa večkrat niso prav preudarni, niti premišljeni. Radi delajo, kar jim je »fajn«, in ne vedno, kar je prav, zato še eno sporočilo: vse je lažje v objemu tople družine, ki te v vsem podpira oziroma ti stoji ob strani, tudi če ne gre vse po načrtih. Nobena napaka ni usodna, vse je popravljivo in ne nazadnje tudi sprejemljivo – novo sporočilo: ljubezen lahko gore premika.

Bi lahko rekli, da se otroci lahko poistovetijo s književnimi liki v vaši slikanici? Kako?

Z lahkoto. Otroci so radovedni in radi prekoračijo meje. Večkrat se ne zavedajo posledic. Starše in nadrejene bolj malo poslušajo, zagotovo pa sledijo njihovemu zgledu. Radoživa junakinja, miška Anika, je prispodoba nagajive in lahkomiselne deklice, ki se na potepu nevede zaplete v različne zanke. Bratec, mišek Zvesti, je starejši, zrelejši, jo varuje in ji daje vedno dobre napotke za življenje.  

S kom ste sicer sodelovali pri izdelavi knjige?

Kar nekaj ljudi sem v času od ideje do končnega izdelka spoznala, predvsem ilustratorjev, ki so bili zame največji izziv. Že med pisanjem so se pred menoj risale podobe knjižnih junakov, zato mi je bilo zelo pomembno, da bodo risbice všeč ne le meni, ampak bodo nagovorile tudi (mlade) bralce.

Zelo sem bila vesela, ko sem končno našla skupni jezik s profesorico likovne umetnosti Mojco Šon, ki je z zares prikupnimi in doživetimi ilustracijami celotni slikanici dodala piko na i.

Marijana Lešnik, profesorica slovenščine, je celotno besedilo slogovno in jezikovno pregledala, v zaključnih delih pa sem največ sodelovala z grafičnim oblikovalcem Matjažem Jambriškom, ki sem mu hvaležna tudi za ureditev tiskanja knjige.

Se vam torej zdi, da so ilustracije v slikanicah oziroma otroških knjigah pomembne? Zakaj?

Zelo pomembne. Mlajši otroci se zagledajo v ilustracije, in če te niso privlačne ali na neki način posebne, jih slikanica ne pritegne. Menim, da je besedilo pri mlajših drugotnega pomena. Skozi sliko otroci lažje prepoznavajo like in odkrivajo čustva, učijo se branja podob, urijo domišljijo in se pri tem še zabavajo. Ilustracija je resnično bogat doprinos k prepoznavnosti slikanice.  

Kako pa je bila vaša slikanica sprejeta pri ciljnih bralcih?

Zelo dobro. Najprej smo jo predstavili v Knjižnici Vojnik, pozneje pa še na Osnovni šoli Petrovče - na tej šoli sta plesna učiteljica in knjižničarka z učenci pripravili ganljivo, čutno in izvirno glasbeno-plesno produkcijo. Pozneje smo izpeljali še več ponovitev, med drugim tudi za Vrtec Petrovče, kjer sva bili z ilustratorko gostji.     

Tekst: Veronika Pirman, foto: osebni arhiv