Obdobje od sredine 19. stoletja pa do konca 1. svetovne vojne je bilo kritično za obstoj slovenskega naroda, ki je pod pritiskom nemškega nacionalizma živel bedno življenje. Prav iz vrst slovenskega naroda je zrasla inteligenca, ki se je zavedala preteče nevarnosti. Predvsem duhovniki in učitelji na podeželju so bili tisti, ki so začeli vplivati na kmečko ljudstvo in so ga moralno in politično krepili. Zavedali so se, da je poleg omenjene podpore potrebna še materialna podlaga, o kateri je pisal v svojih Kmetijskih in rokodelskih novicah dr. Janez Bleiweis: »narodu je potrebno dvigniti gospodarsko izobrazbo in njegovo sposobnost za boljše in bogatejše ustvarjanje«.

Po vzoru tujih dežel so se že v 19. stoletju začele pojavljati ustanove, ki so posojale denar: cerkvene in občinske blagajne ter posamezne oblastvene hranilnice (mestne, deželne, trške), ki so bile večinoma v tujih rokah in so za posojilo denarja zahtevale visoke obresti, kar pa je bilo za preproste kmečke ljudi nedostopno. Zaradi tega so se začeli ustanavljati denarni zavodi na zadružni osnovi, ki so z zbranimi sredstvi članov - zadružnikov nudili pomoč obrtnikom in kmetom v obliki posojil z ugodnimi obrestmi. Prva pobudnika za zadružništvo pri nas sta bila brata Josip in Miha Vošnjak, ki sta pridobila pravi čut slovenske narodne zavesti v »pomladi narodov« v letih 1848/49.

Po vzoru okoliških krajev je bila že leta 1899 na Frankolovem ustanovljena Posojilnica in hranilnica občine Frankolovo s sedežem v starem poslopju nekdanje gostilne. Poslopje je posojilnica v 20. letih 20. stoletja temeljito prenovila in nadzidala. V nadstropju je bila dvorana, ki jo je posojilnica dala na razpolago Katoliško prosvetnemu društvu za knjižnico, gledališče in za razne prireditve. Društvo se je okoli leta 1930 preimenovalo v Prosvetno društvo Antona Martina Slomška in bilo ukinjeno 15. 11. 1941. Kdaj je s svojo dejavnostjo prenehala posojilnica, ni podatkov. V mojem arhivu je hranilna knjižica in iz nje je razvidno, da je Posojilnica na Frankolovem septembra 1936 še delovala.

Tekst: Jože Žlaus

Foto: iz arhiva J. Žlausa