Francijevo mladost je zasenčila II. svetovna vojna, leta 1942 je bil namreč prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Iz Nemčije je moral nato še na fronto v Rusijo, kjer je bil hudo ranjen in izgubil roko. Po težki vojni izkušnji, se je leta 1944 vrnil domov. Kot invalid nekaj časa ni dobil službe, kruh je služil le priložnostno. Naposled se mu je le nasmehnila sreča in dobil je delo vratarja v takratni kmetijski trgovini v Celju. Kasneje je svojo poklicno pot nadaljeval kot vratar v avtoprevozniškem podjetju, nato še v skladišču. Franci je bil vedno vesten, natančen in odgovoren delavec. Lastnosti, po katerih ga poznamo še danes.

Leta 1954 se je poročil s Pepco iz Trnovelj pri Socki. Prijeten dom sta si ustvarila v središču Vojnika, pri Zdravstvenem domu, kjer živita še danes. Zdravje jima ni naklonilo svojih otrok, zato sta v svojem toplem domu varovala kar sedem otrok. Tudi sama sem bila ena izmed njih. Otroških let, ki sem jih preživela pri »stricu Franciju in teti Pepci«, se rada spominjam, saj so to bila leta polna otroških doživetij in dveh srčnih oseb, ki sta prijazno skrbeli zame. Stric Franci mi je vedno nasmejano nekaj zapel, teta Pepca pa je skrbela, da nisem bila lačna.

 

Francijeva delavnost se je izkazala tudi pri ključavničarskih delih v župniji Vojnik, rad pa je pomagal tudi pri mnogih aktivnostih v kraju. Vsem je poznana njegova velika ljubezen do čebelarstva. Vrsto let je marljivo skrbel za čebelnjak pod cerkvijo Marije sedem žalosti. Zanj zdaj skrbi nečakinjin mož Tone Okrožnik. Zdaj, ko njune življenjske moči pešajo, zanju skrbijo in jima priskočijo na pomoč njegovi nečaki - Vili Špeglič, Ivo Lipičnik s soprogo Anico, gospa Danica in mnogi drugi. Kot sta dejala, sta vsem hvaležna za vsakršno pomoč, ki jima jo nudijo in dodata, da bi bilo potrebnega preveč pisanja, če bi vse naštevala. Še posebej pa se vedno znova razveselita obiska nečakinjinega sina Primoža, ki je vrsto let bival z njima, dokler ga ni doletela huda nesreča pri skoku v vodu in ga priklenila na invalidski voziček.

 

Francijeva soproga Pepca svojega moža opisuje kot redoljuba in dobrega življenjskega sopotnika, ki v sebi nosi močno vero. Ob zaključku pogovora sem Francija povprašala, katera izrečena misel na njegovem praznovanju mu je najbolj ostala v spominu. »Veliko jih je bilo. Težko se odločim«. Nato pa ga Pepca, kot že tolikokrat do zdaj, pogleda in ga spomni na misel vojniškega župnika Antona Pergerja: »Franci je z eno roko naredil več kot marsikdo v celem življenju z dvema«.

 

 

Tjaša Podergajs