Človek pride na svet gol, brez obleke. Obleko si mora narediti. Tukaj je slabši od živali; če se hoče obvarovati mraza in vročine, ali se zaščititi v boju pred sovražniki, pokazati svojo pripadnost nekemu plemenu, mišljenju ali delu. Vse to imajo živali že z naravno barvo svoje kože ali kožuha, človek pa si mora obleko šele narediti. Človek se s svojo obleko odeva, obenem pa tudi razodeva svojo barvo in z njo svoj značaj. Če si kupita dva v trgovini popolnoma enaki obleki, bosta čez nekaj tednov že zelo različni. Vsak človek obleko po svoje »nosi«, jo prilagodi svoji postavi in jo zato po svoje »obnosi«. Končni krojač obleke je vsakdo sam sebi. Nekateri dajo na svojo zunanjost veliko, drugi malo, tretji nič in so vedno zanemarjeni. Tako dobimo celo lestvico značajev že po obleki: gizdalin, pedantnež, povprečnež, zanemarjen profesor, sumljiva ženska …

Obleka je človeku tudi ščit pred sovražniki v boju: stari in srednjeveški oklepi nam pričajo o tem. Preprosta ljudstva se celo našemijo s perjanico okoli glave, obleko in ščit pa opremijo s strašnimi podobami, da jim je obleka obenem »strašilo«. Človek vseh časov je imel obleko kot krinko, pod katero je prikrival svojo pravo podobo. Narodi prejšnjih stoletij so bili zelo uniformirani; vsak stan in vsaka stopnja oblasti je imela svojo obleko, da se je njen predstavnik ločil od drugih. Tako še danes vidimo v uniformah znak »konservativnosti« ali staromodnosti, kar zlasti velja za Angleže, ki so sicer zelo napreden narod, v uniformah pa otročje smešni in starinski.

Uniforma pomeni obleko vloge, ki jo igramo v družbi. Prav tako tudi pokrivala, kot so vladarske krone, škofovske mitre itd. Pokrivala imajo svoje začetke že zelo zgodaj, zanimivo je, da se je v prvem stoletju pred Kristusom rimski konzuli Julij Cezar pokril z vencem na glavi samo zato, ker je hotel pokriti svojo plešo. Vsi dodatki k obleki, kot obleka sama, rodijo nevzdržno trditev: obleka dela človeka. 

Danes se, kljub vsemu družbenemu izenačenju ljudi, vendarle ravno v obleki vedno bolj izraža moderni individualistični duh, tj. duh posameznika in njegovega okusa. Zaradi vse večje osamljenosti je nujno biti opažen; zato izzivalna moda, fluorescentni lasje, pirsingi povsod, tetovaže … Armenski pregovor pravi, da kolikor bolj človek leze v revščino, toliko lepše se oblači. Pravijo, da kdor je kar naprej nedeljsko oblečen, je bogat ali pa se slabo počuti. In draga obleka pogosto prekriva lačen trebuh. Bela obleka se najprej umaže. Pravijo pa tudi, da se na črnem vse vidi. Res pa je, da smo vsi Adamovi otroci, le da je svila ustvarila razločke.

Kdo si torej? Zdravnik, poštar, rudar, učitelj, vojak, policist, kmet, duhovnik? Kako si oblečen?

Si samo obešalnik. Tvoje in moje bistvo je biti človek in biti človeški.

Pozdravljata vas Anton Trstenjak in Matej Jakopič, vojaški vikar.