Ivanka Koprivnik, rojena Tašker, je  luč sveta je zagledala v Lipnem Dolu pri Jurkloštru kot sedma od osmih otrok na srednje veliki kmetiji. Osnovno šolo je obiskovala na Vrhu nad Laškim, nižjo gimnazijo pa v Laškem. Nato je v Celju končala gostinsko šolo in se zaposlila v Zdravilišču Dobrna, kjer je bila vključena v folklorno skupino. Ko je dopolnila tri desetletja, je odšla delat v nemško mesto Stuttgart in tam ostala šest let.  K hčerkici, ki je bila ta čas v varstvu pri teti, se je za vedno vrnila, ko je le-ta začela obiskovati peti razred. V Socki sta z možem odprla gostilno in vseskozi se je poleg poklicnega dela ukvarja tudi s kulturnimi dejavnostmi. Zdaj je že dolga leta predsednica Kulturnega društva Socka. Kot  predsednica še sodeluje pri etno skupini Vrajeva peč in pri ljudskih pevkah ter pri pevskem zboru DU Vojnik. 

Kaj vam pomeni delovanje v kulturnem društvu?

Kulturi sem se zapisala že v mladih letih. Glede na vse, kar delam, mi to veliko pomeni. Me osrečuje in bogati.

Ste predsednica Kulturnega društva Socka.

Ja. Prva predsednica je bila Mira Šeško. Potem se jih je kar nekaj zvrstilo, med njimi tudi jaz, in pred petimi leti sem zopet dobila to funkcijo. Rada bi jo predala, a trenutno ne najdem kandidata.

Vaše društvo je znano po tem, da obujate stare običaje.

V Socki smo vsako leto organizirali tekmovanje igranja na diatonično harmoniko - »frajtonarico«. Na tej prireditvi sta nastopala dva člana, na harmoniko je igral Pavel Švab, na metlin »štil« pa njegov prijatelj Polde. Moja ideja pa je bila, da smo začeli igrati na »trage«, bršljanov list, lopar za kruh, »riflo«, »berdo«, »piskerbas« in »krigl« z žlicami. Tako smo obujali spomine na stara kmečka opravila. Igrali in peli smo stare slovenske pesmi.

Ustanovili ste sekcijo Ljudske pevke. Kako delujete? 

Ustanovili smo jo leta 2010 in se pridružile KD Socka. Imele smo veliko nastopov in dosegle dobre rezultate. Lani smo nastopile na tekmovanju ljudskega petja in se uvrstile na državno tekmovanje. 

Pripravili ste tudi dramatizirano Turjaško Rozamundo.

Nastopili smo večkrat, tudi na gradu Turjak. Režirala jo je naša zborovodkinja Vida Bukovac, ki je z nami pripravila prireditve Celje knežje mesto, Franceta Prešerna in druge.  

Kako se je pravzaprav začelo?

Začeli smo pred petintridesetimi leti z Vrajevo pečjo, kjer smo igrali na doma narejene inštrumente za domača opravila. Samo harmonika je pravi inštrument.  

Kaj je Vrajeva peč?

Vrajeva peč je pečina med Socko in Vitanjem, kjer smo imeli med potjo na nastop prvo vajo.

Kako se vidite v bodočnosti?

Sodelovala bom še pri svoji skupini, dokler bo sekcija delovala in dokler mi bo zdravje dopuščalo. Najbolj pa si želim, da bi mlajši prevzeli mojo funkcijo in uspešno delali naprej. 

Tekst: Ljudmila Conradi

Foto: Lea Sreš