Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
1°C
JUTRI
14°C
-1°C
Oceni objavo

Včasih se je vsako uro splačalo popravljati

Zakonca Lečnik sta že pol stoletja Vojničana; včasih sta bila v »urni mehanizem« vpeta oba, danes Viktor ure popravlja za zabavo.
Nenavadno, a ob pogovoru z Viktorjem Lečnikom se poslušalcu zazdi, da se je ustavil čas. Jasno, da ob urarju se to že uri ne more zgoditi, a vendarle. Lečnik, upokojeni urar, o zlatih in tudi manj zlatih časih urarstva nekoč in danes govori tako doživeto, kot da je to najlepši poklic na tem planetu. Pa čeprav je to, na žalost, eden od poklicev, za katerega je tako malo zanimanja, da niti srednje šole ni več. »Ko sem bil še dejaven, smo v Celju poskušali ponovno zagnati šolo za urarje. Nabavili smo že orodje, a se na koncu ni izšlo,« se spominja Lečnik. Današnji urarji se morajo tako urarskega posla priučiti. Tako, kot to počne njegov vnuk, ki se na Poljskem specializira za popravilo štoparic. »Če bo tam ostal le pet let, bo dobil toliko znanja, da bo lahko delal kjer koli.«

 

A dejstvo je, da se danes popravljajo le še dražje ure. »Včasih se je vsako uro splačalo popravljati, ker so bile nove drage, danes pa dobiš ure že zelo poceni. Sam sem tako delal na 'masi', sin, ki nadaljuje z Urarstvom Lečnik v Celju, na kakovosti. Le boljše, dražje ure se še popravljajo. V vsakem primeru moraš poleg znanja za popravilo ur imeti tudi pravi občutek. To je kot specialna kirurgija, le da je ne izvajaš na 'živem',« slikovito opiše sogovornik.


Podobno kot sedaj sinu in vnuku, je bila tudi njemu urarstvo skorajda v zibel položeno. »Čez dve leti bo minilo sto let, odkar je stric s Koroške prišel v Celje in na takratnem Tomšičevem trgu za pet kilogramov zlata kupil hišo, v kateri je zrasla urarska delavnica. Zaposlenih je imel 25 urarjev, med drugim se je pri njem učil tudi moj brat. Sam sem kasneje šel k bratu za vajenca, stricu pa so leta 1948 vzeli delavnico in mu čez tri leta vrnili eno delavnico v Zidanškovi ulici. Takrat je tudi mene poklical k sebi za pomočnika. Tam sem bil do leta 1968, potem pa sem odprl svojo delavnico. To sem si od nekdaj želel. Še zdaj je na istem mestu, ob Aškerčevi ulici. Kasneje sem prostor dokupil. In sicer tako, da sem prodajalcu za nagrado poklonil 300 popravil ur,« se spominja vsake podrobnosti.

 

Lečnik, ki je v naše kraje kar peš prišel iz Kotelj na Koroškem, je Vojničan že celih 50 let, leto več je poročen s svojo Olgo. »Spoznala sva se v Mariboru. Jaz sem nato šel v Celje, Olga pa je še leto dni ostala tam, ker še ni dokončala šole. A me je čakala. Tudi zato, ker imam to srečo, da sva se z Olgo našla, lahko rečem, da mi je v življenju bilo in mi je še lepo. Celih dvajset let je tudi delala z mano v delavnici. 'Štancala' je stekelca za ure,« se nežno spomni na nekdanje dni. »Zadovoljen sem z življenjem, zato lahko ljudem dajem le pozitivne misli. Najbrž me imajo zato ljudje kar radi,« razmišljujoče doda.

 

Med tiste, ki ga imajo radi, sodijo tudi nekdanji sošolci in sošolke. Okoli enajst je še takšnih, ki se vsako leto zberejo skupaj in obujajo spomine na mlade dni. »Prvič smo se dobili šele za 30-letnico zaključka šolanja. Potem se, kljub obljubam, da bomo redni, spet nismo dvajset let videli. Nato sem sam dejal, da zdaj je pa tega dovolj, in sklical vse še živeče sošolce in sošolke. Od takrat se res vsako leto srečamo pri kom drugem in tako obenem še spoznavamo Slovenijo, saj so sošolci v Celje hodili iz vseh koncev Slovenije. Edina šola za urarje je bila namreč v Celju.« Letos so se nekdanji sošolci in sošolke zbrali prav v Vojniku, sprva pri Lečnikovih doma, nato pa so skupaj spoznavali lepote Vojnika in okolice.

Tekst in foto: Rozmari Petek

Oglejte si tudi