Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

Marjana Šoš: Gradili bomo na prepoznavnosti šole

Dolga leta so frankolovski osnovni šoli ravnateljevali moški, s šolskim letom 2015/16 je na ravnateljski stol sedla ženska, Marjana Šoš. Profesorica slovenskega jezika in sociologije je doslej službovala na srednji šoli, za sabo ima tudi osem let sodelovanja s frankolovsko šolo, saj je bila kot starš aktivna v organih šole. Slabi dve desetletji je naša krajanka, zato pozna lokalno okolje in utrip življenja v njem.

Iz Kočevja vas je življenje prek Maribora in Ljubljane pripeljalo na Frankolovo. Kaj je botrovalo takšnemu »potovanju«?

Rojena sem v Kočevju v delavski družini, kjer sem končala osnovno šolo in gimnazijo. Zanimal me je študij ekonomije, zadnji trenutek pa sem se odločila, da bi raje postala učiteljica. Danes vem, da je to moje poslanstvo. Vzornica mi je bila srednješolska učiteljica slovenščine in sociologije, zato sem se odločila za to smer. Na ljubljanski univerzi je bilo takrat že vse zasedeno, poklicala sem v Maribor, se tam vpisala in iz Kočevja odšla z majhno torbo v svet. Razdalja je zame pomenila dobesedno odhod v svet. Čeprav sem načrtovala, da se bom naslednje leto prepisala v Ljubljano, sem v štajerski prestolnici ostala do konca študija. Všeč mi je bilo dobesedno vse, najbolj pa to, da smo bili študenti res študenti. Ker je pot od doma do fakultete trajala zelo dolgo, avtocesta Maribor–Ljubljana pa takrat še ni bila povezana, sem ob koncih tedna pogostokrat ostala kar pri sorodnikih v Rovah (KS Frankolovo), v teh logih spoznala svojo ljubezen in kasneje z družino »pristala« na Frankolovem, v Rakovi Stezi.

Kako ste se lahko zaposlili brez diplome v žepu?

Med študijem sem morala skrbeti sama zase in si »pavziranja« nisem mogla privoščiti. Bila sem zavzeta študentka, med pisanjem diplome sem se že ozirala po prostih delovnih mestih. Napisala sem samo eno prošnjo in dobila službo na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli v Ljubljani pod pogojem, da diplomiram v roku pol leta. In sem. Vso dosedanjo delovno prakso sem »nabrala« na tej šoli, najprej v vlogi profesorice, zadnje leto pa tudi kot v. d. ravnateljice. Na položaj so me povabili, sprejela sem izziv in zaorala v ledino težkih, neurejenih razmer na šoli. Sem pa v tem letu spoznala velik krog ravnateljev, tudi na ministrstvu so se mi odprla vrata, in s tem pridobila dobro popotnico za svoje sedanje delo.

 
Je bila menjava službe želja po spremembi ali potreba znebiti se vsakodnevne dolge vožnje s Frankolovega v Ljubljano?

Odkar imam družino, sem želela in večkrat poskušala priti bližje domu, vendar je bilo zaposlitvenih možnosti iz leta v leto manj. Včasih sem se pošalila, Štajerec me je vzel, Štajerska pa me noče. Letos pa sta se istočasno odprla razpisa za ravnatelja na ljubljanski šoli in tukaj. Pričakovalo se je, da bom kandidirala v Ljubljani in začeto delo nadaljevala, vendar sem se odločila drugače. Frankolovsko šolo sem spremljala osem let, poznala sem učitelje in si rekla, če želim ravnateljevati, se mi ponuja možnost, da nekaj naredim za to šolo, za kraj, v katerem živim, in izmed osem kandidatov so izbrali mene.

Nam lahko predstavite svojo vizijo vodenja šole, kolektiva?

Biti učitelj je poslanstvo, ni samo poklic, in danes se vse preveč pozablja, da v šoli tudi vzgajamo – več vrst vzgoje imamo – od vzgoje jezika, matematike, tehnike … Zato si želim v šoli spodbujati, morda celo vrniti vzgojni moment, ki pa je lahko uspešen le v delovanju trikotnika: otrok–starši–učitelj. Moja vizija in želja je graditi na prepoznavnosti šole. Šola mora biti odprta navzven, ven mora pošiljati zadovoljne učence, ki se bodo radi vračali, starše, ki bodo radi prihajali, učitelje, ki bodo radi prihajali v službo. Šola je duša kraja. Z njim mora dihati v najširšem smislu, tako v sodelovanju s krajevno skupnostjo, občino kot z društvi, organizacijami ... V šolo bi pripeljala in odpeljala vse, kar je v šolo pripravljeno priti in oditi. Od majhnih obrtnikov, ki lahko otrokom pokažejo poti za poklice, ki izginjajo, do tistih zaslužnih, ki jih imamo v tem kraju veliko in lahko otrokom razširijo obzorja, ne le širine življenja, ampak tudi širine duha. Šola mora biti prostor integracije, odprtosti, smelosti – in za to potrebuje dobrega vodjo, dobrega učitelja, podporno okolje in aktiven dialog vseh deležnikov. Zavedam se, da drug brez drugega ne moremo in da mi brez podpore učiteljskega zbora, staršev in lokalnega, širšega okolja ne bo uspelo.

Zadnje čase se veliko govori o pozitivni revoluciji razmišljanja. V čem je njeno bistvo?

Prav želim si jo. Gre za de Bonovo metodo pozitivne revolucije razmišljanja, za »revolucijo v razmišljanju in vedenju, v odnosu in naravnanosti, v delovanju in vrednotah«. Generacija otrok, ki prihaja, je drugačna – morda moramo učitelji zlesti iz školjke tradicionalnega načina poučevanja in se odpreti, ne le hitro napredni tehnologiji, ampak tudi drugačni čustveni inteligenci otrok. Družba se mora spreminjati v smeri vrednot, ki so naš smerokaz in vsak od nas mora začeti najprej pri sebi. In ravno to bo moj največji izziv. Tu vidim našo pozitivno revolucijo – in zanimivo, njeni nasprotniki niso drugi ljudje, temveč so to ustaljeni vzorci v naših mislih, ki jih je treba nadgraditi, morda celo spremeniti, sprejeti, kar nam je ponujeno, in seveda verjeti, da nam bo uspelo. Biti moramo inovativni, učinkoviti, spoštljivi, sodelovalni, nenehno se moramo strokovno in osebnostno izpopolnjevati, prispevati moramo v dobro skupnosti. Ne smemo čakati, se izgovarjati in se zanašati samo na drugega – sami moramo nekaj narediti in prispevati k pozitivnim spremembam na pozitiven, konstruktiven in koristen način; najprej pri sebi in potem v svojem okolju. Rezultat pozitivne klime, pozitivno naravnanega učitelja je zadovoljen in uspešen učenec in še bolj zadovoljni starši.

Zadovoljni učenci in starši pa niso le najboljši vir informacij pri izbiri šole, temveč tudi najboljši način promocije šole.

Tako je. Nekako bom poskušala slediti definiciji vodje Muska Lešnika, da »uspešni vodje niso le tisti, ki vlivajo ljudem moč in zaupanje, ampak predvsem tisti, ki omogočajo drugim sodelovati pri pripravi vznemirljivega, spodbudnega okolja, v katerem se lahko vsi počutijo motivirani in tako prispevajo svoj delež k skupnim prizadevanjem in uspehom«.

Imate učno obveznost v razredu?

Imam, pet ur tedensko sem v obveznem podaljšanem bivanju. Prvič zato, ker ga ne poznam – v srednji šoli tega ni – in drugič zato, ker sem želela biti s temi »malčki«. Delo z njimi je zahtevnejše, saj jih hkrati vzgajaš in učiš »osnovnih« korakov, medtem ko večjim že lahko postavljaš pravila, jim lažje dopoveš, kaj je prav in kaj ne. Zdi se mi prav, da spoznavam meni še neznana področja; varstvo vozačev, OPB, interesne dejavnosti. To je zame izziv.

 
V šoli je z vašim prihodom zavela svežina, ki lahko prija ali pa tudi ne. Kakšni so vaši občutki?

Čutim, da jim prija, da je prišla ženska roka. Ženske razmišljamo drugače, bolj intuitivno, čeprav šoli ne manjka ženske energije. Delo ravnatelja mi s prihodom ni bilo tuje, a če me enoletni v. d. ravnatelj Branko Sušak ne bi tako strokovno vpeljal in če me učiteljski zbor in ostali delavci šole ne bi tako toplo sprejeli, mi ne bi bilo lahko – za to sem jim neizmerno hvaležna. Zdaj si želim, da bi vsi pisali isto zgodbo. Vsi moramo na isti vlak. Če bo želel kdo izstopiti, lahko izstopi in ga naslednje leto poberemo, ampak čim več nas mora iti z isto lokomotivo proti istemu cilju, zaupati moramo drug drugemu, učitelji morajo zaupati strojevodji, da pelje v pravo smer. In čas bo pokazal, ali je šola dobila pravega strojevodjo ali ne.


Ste članica politične stranke?

Ne, nikoli nisem bila in o tem ne razmišljam. Običajno grem rada naravnost, ne levo ne desno.

 
Nam izdate še najljubšo prostočasno aktivnost?

Seveda, sem strastna kolesarka, v bistvu kolesarimo vsi trije v družini. Običajno si vzamem pol ure dnevno in naredim en krog na bližnji hrib. Tudi kakšna daljša tura se najde, najdaljša je bil Mangart. Sem športnica po duhu, vedno v gibanju. Ko se kolesarska sezona zapre, pa najdem kaj drugega – letos imamo na šoli pilates.


Sonja Jakop
Foto: Dolfi Jakop

 

Oglejte si tudi