»Bilo je predlani, pred Miklavžem. Izgubila sem službo in enostavno nisem imela denarja, da bi otrokoma kupila kaj lepega. Pa sem za mali denar kupila ostanke flisa, nanje prišila okraske in tako naredila čisto posebna šala,« začetek svoje zgodbe, ki vse bolj kaže na to, da bo tudi zgodba o uspehu, opisuje Nataša Kveder. Šala sta bila zgolj začetek, saj je kmalu v ostankih videla prikupen predpasnik za otroke (in ne boste verjeli – tudi za očke), nakupovalno vrečo (ker ženske sploh rade nakupujemo, mar ne), pa vrečko za športno opremo, peresnico.

Po namigu prijateljice pa se je lotila izdelave posebnih pisanih torbic. Največji izum »potepink«, kot jih je poimenovala, je v tem, da so na eni strani določene barvne kombinacije, na drugi pa spet druge. Kar pomeni, da jo zgolj obrneš na levo ali desno stran, pa imaš povsem »drugo« torbico. Menjava torbic glede na toaleto ter s tem živčno prekladanje dokumentov, ključev in vsega ostalega v drugo torbico, postane le še neprijeten spomin.

Ko lahko daš med službo perilo prat

Nasmejana, optimistična mamica je čedalje bolj zadovoljna s tem, da ima možnost delati doma, saj se lahko tako bolj posveti svoji družini. »Ko gresta hčerki v šolo, imam čas za svoje dejavnosti. Ni takšna katastrofa, če si doma. Ne nazadnje lahko daš med 'službenim časom' celo perilo prati. Kuhanje se sicer najbolj ne obnese, ker lahko v delovni vnemi pozabiš, da imaš kaj na štedilniku. Ko prideta domov, pa se posvetim njima. Zvečer, ko gresta spat, pa spet zlezem v svojo malo kamrico,« svoj vsakdan, ki včasih traja do zgodnjih jutranjih ur, oriše Nataša. »Ko začneš ustvarjati, tako 'padeš not', da enostavno pozabiš na čas. Sploh pa velja, da bolj ko delaš, več idej se ti poraja. Na koncu pa hitiš že zato, ker te tako 'firbec muči', kako bo vse skupaj, ko bo končano, sploh videti.«

Plače petnajstega vseeno ni

Spomini na čas, ko je izgubila službo in ko na trenutke ni vedela, kaj naj stori, pri Nataši niso več boleči. »Mogoče tako mora biti,« razmišlja diplomantka fakultete za organizacijske vede. »Čeprav moram reči, da še pred dvema letoma ne bi niti v sanjah pomislila, da se bom ukvarjala s šivanjem torbic, predpasnikov in podobno. Takrat še hlač nisem zarobila sama.  Ni pa vse zgolj rožnato. Plače 15. v mesecu ni. Tudi nekega bajnega zaslužka ni. Še posebej pri meni, ko sem šele na začetku. Poleg tega sem 'mala obrtnica', natančneje sem registrirala o. d. d. (osebno dopolnilno delo), kar pomeni, da moram tudi jaz odvajati 25-odstotni davek. A se tolažim s tem, da na začetku tako nikomur ni bilo lahko.«

Ročno delo v učilnicah

Ne samo nadarjenost in izvrstne ideje, k uspehu prispevajo svoje tudi sreča in naključja. Tako je naključje bilo »krivo«, da je Nataša torbico izdelala za znanko, ki je po »celem Facebooku« zanjo naredila reklamo. »Preko Facebooka sem izdelek lažje približala širši množici, nakupi pa so še vedno najboljši na stojnicah, ko lahko ženske izdelek potipajo, preizkusijo, pa da zraven še malo po žensko pokramljamo.« Preko spleta je spoznala tudi svoje somišljenice, s katerimi sedaj skupaj predstavlja ročno delo na stojnicah kot tudi v učilnicah. »Res je, malo smo že šle med učence. Tako so spoznali, da majčka ne nastane tako hitro kot so si mislili, saj je včasih že samo nitko v šivanko težko vdeti. Tudi fantje so se preizkusili v prvih šivih. Otroci drugače cenijo izdelke, če vidijo, kako nastane, in če lahko pri tem sodelujejo. Morda nam skupaj uspe pripraviti še kakšen ročno narejen izdelek. Morda pripravimo kakšne delavnice, tečaje,« razmišlja naša sogovornica, ki sliši tudi na svoje umetniško ime Taja. 

Iz »delavke« v drzno umetnico

Decembra bo Taja najbolj aktivna. S prijateljicami bodo svoje unikatne izdelke predstavljale v celjskem Citycentru. Iz njene stojnice bodo obiskovalcem v oči skakale pisana krilca, oblekice za punčke, pa malo drugačna krila, tunike, kape, rutice, celi kompleti, manjkale ne bodo niti punčke iz blaga. »Pupke jim pravim. Male ljubke stvari me od nekdaj privlačijo, zato tu in tam nastane tudi kakšna igračka.« Njene pupke niso vsakdanje. Običajnih stvari Taja pač »ne zna« narediti. Njenim pupkam lahko obdarjenec sam prišije še kakšen uhan, verižico, gumbek in preizkusi svojo nadarjenost in spretnost.

Slaba novica in na prvi pogled neizhoden položaj sta Natašo popolnoma spremenila. Iz običajne, vsakdanje Nataše, ki se boji za jutrišnji kos kruha, je naredila drzno, samozavestno umetnico Tajo, ki se zaveda, da ji ročnih spretnosti in umetniške žilice ne more nihče odvzeti. Želi si le, da bi ljudem dokazala, da vendarle imajo možnost izbrati slovenske izdelke.

Rozmari Petek