Improvizacija je, ko isto stvar, ki si jo včeraj naredil tako, danes narediš drugače, za jutri pa še ne veš, kako … Vendar verjameš, zaupaš in veš, da bo. Da bo skladna. In tako tudi bo. Za to bo poskrbel tudi pojutrišnji dan, ki bo odprl prostor inovativnosti, skreiral nove ideje in tako v življenju ne bo nikoli dolgčas. In novo bo izpodrinilo staro.

Kadar se vprašamo, kdaj smo nazadnje kakšno stvar napravili prvič, v večini nismo zadovoljni z odgovorom. Kljub temu, da vemo, da so spremembe edina stalnica v našem življenju. Mnogi prisegajo na rutino, na ustaljene navade ter postajajo (u)jetniki starih navad in razvad. Enkratno je stare navade uporabljati, večkratno pa je fraza, ki nas zadovolji in (o)hrani v naši coni udobja. Zanimivo je, da improvizacija kot tehnika, oblika in pristop ne potrebuje rekvizitov in posebnih odrskih naprav ter kostumov. Potrebuješ samo znanje te tehnike in z njo greš lahko v svet, delaš z njo na dvorišču, na travniku, v gozdu. Nepogrešljiva pa je pripravljenost mladostne miselnosti, ki ne da samo upa, temveč si tudi upa.

Ne glede na to, ali se ukvarjaš z glasbo, s kuhanjem ali plesom, je včasih pomembno, da znaš pozabiti na vsa naučena pravila in se prepustiš čarobnosti otroške spontanosti. Verjetno ste že imeli kdaj priložnost opazovati, kako otroci pozabijo na vse, ko se prepustijo ustvarjalni igri in odkrivajo svet. Ali pa ste doživeli trenutek, v katerem ste se tako vživeli v svoje početje, naj je bilo to pisanje poezije ali okopavanje vrta, da ste pozabili na čas, na hrup okrog sebe, na vse motnje. Postali ste eno s tistim, kar ste počeli.

Improvizacija je tudi tok naše zavesti, reka naših spominov, improvizacija so delčki melodij, čustva, vonjave, jeza, stare ljubezni, sanje. Vendar slutimo še nekaj drugega, kar je onkraj naše osebnosti, nekaj iz izvora, ki je hkrati zelo star in zelo nov … Lahko izbiramo, ali se bomo s tem izvorom povezali ali ne. Lahko začutimo, kako smo tudi brez lastne volje odprti zanj ali od njega odrezani. Vendar je ta izvor vedno prisoten. To energijo lahko z vajo in disciplino obogatimo, lahko pa jo zaradi zanemarjanja in strahu popolnoma zablokiramo … Čeprav teče skozi nas, je nimamo v lasti. Zdi se, da je ta energija glavni dejavnik v umetnosti, pri zdravljenju in v religiji.

Improvizacija nas razbremeni stresa in treme in nas napravi nepredvidljive. (P)ostanemo unikatni. Vodi nas ustvarjalnost in smo deležni vsega, kar nam v življenju pritiče. V tem je čar. Za to se vedoželjnost povzpne nad radovednost in drugačnost nas prevzame, odpira se prostor, ki ga domišljija napolni, tako da postane razvada. Zdi se mi, da se ljudje še najbolj razlikujemo glede na eno samo, na videz bežno dejstvo: živimo po navdihu ali pa ne oz. moramo biti inspirirani, da smo, ali pa mislimo, da so to le prazne marnje, ki umrejo, še preden bi lahko zaživele.

In na koncu je vse prav. Če zdaj še ni vse prav, pomeni, da še ni konec!

Tekst: Janez Karo
Foto: Lea Karo

Mnenje avtorja ne odraža
stališč uredništva.