Si tudi ti sedaj v interesu  vidnega v obleganju mest, po sistemu, če gre sosed, grem jaz. Ravno fotel je ta vstopna točka "ihtenih" velikih potez z ekranske informacije. Zdaj vidiš tablično, če z malo domišljije skočiš več. Ljudje se že tarejo za parkirišča malo izven in malo više z Vojnika, sredi avgusta na Vršič.

V času, v katerem živimo z malo rabe praktičnega vodiča, človek pogleda čez prag in najprej pozdravi okolico. Ta nas je naučila že marsikaj izven rednega, ali kar je še najbolje, se je potrebno v teh časih navaditi na lastne vire. Si za poteg moči ali za skok v naravo ali pa si domač v trailu. Vse je stik narave in tudi telesa v celoti.

Odprto uho obenem pove, kako dobro raztegneš telo ob klenem koraku. Ritmično to že gre v družbi, še bolje umirjeno, počasi ... in tvoja dobra volja je že pod kapo. Marsikaj lahko, z malce usmerjenim zanimanjem, ko zase obrneš čas, narediš na svojih presenetljivo močnih virih. Samo gledanje česa ni še nikoli zadovoljilo toliko pristnih dejavnosti. Daš iz sebe vse na polno. Potrebuješ le še udaren prvi korak, kakor prvo jutranjo kavo, glava bo sledila sama od sebe.

Si poleti del ritma s telesom ali še vedno gledaš za uro, kdaj in kaj ti je sploh res nujno. V amfiteatru narave se preliva bio čas ... ure in leta šteješ kot zgubane oblake.

Najbližje vzpetine kar vabijo. Izbiraš med aktivnostim, med utripom družbe, slediš svojemu notranjemu konju. Kolikor si sposoben, kolikor je nabranih izkušenj. Imaš toliko večji plato izbire in toliko manj hitrih odločitev. S postopnim osvajanjem svojih vrhov oblikuješ spremljevalne navade, ob robu svoje aktivnosti, na vrhu seznama. Hrana, izbira oblačil, dobro oprtan nahrbtnik na utrjenih nogah s prilegajočimi se obuvali je kar osnovni vizir. Vizija že teče od obiska, možnega osvajanja, od majhnih neznanih hribov, do le tebi veličastnih vzpetin, ki jih boš še dolgo pomnil.

To zmoreš ravno takrat, ko najmanj slepo slediš navodilom za uporabo, zlatim očakom. Oplemenitiš s tem znotraj telesa nove-stare občutke. Vizija takoj postane trenutna usmeritev, navdih le občutek nabranih doživetij samega sebe na poti. Ob pomanjkanju notranjih virov energije in ko je postal žep za gel, energetsko ploščico ali fige prazen, takrat hlepijo le občutki ... izostri se voh za robidnice ob poti, za obrobja gozdnega pasu, cesto, vedno bolj. Zdaj, zdaj pospešiš korak. Takšne dolge traile imenujemo kar ture. Dan za dober vstop v naravo, to pomeni šport preliti v življenjsko funkcijo, v novo energijo.

Naužij se. Slovenija je prepredena z vidno označenimi, markiranimi potmi za vadnico v naravi. Ravno pogovor o prehrani, ob kavi na terasi športnega lokala nanese, da si na koncu poti prazen. To je zdrav vstop novih občutkov, kaj bi telo želelo in potrebovalo. Kar prejme pa je naravno, je ok ... prazniš glavo, pretok pulza misli gre v srce in po dolgih turah boš sprejel, ozavestil, sploh v dolgotrajnih naporih, da hlepiš po le tebi razumljivem, novem vzorcu gibanja.

In še nasvet dobrega prijatelja: ne išči vrhov sveta, le odrini na vrh sveta v sebi.

Štefan Zabret