Po končani osnovni šoli se je izučili za zidarja. Začeli je dobesedno graditi. To je bil zahteven in cenjen poklic. Bog ve, kolikokrat bi prišli okoli sveta, če bi drug do drugega postavili vse zidake, ki jih je vzidal v hiše, hleve, kleti in ostale objekte. Posebno veselje mu je bila obnova in gradnja kapelic. Bratova družina je in še skrbi za cerkev svetega Florjana in tudi njemu je bila ta cerkev zelo pri srcu. Ko so jo obnavljali, je s svojim znanjem in izkušnjami pomagal narediti mogočno škarpo za utrditev in varnost cerkve nad trškim delom Vojnika. Pri vseh ostalih cerkvah je z veseljem pomagal, če je bilo potrebno kaj popraviti, obnoviti, dodati.

Tudi svoje življenje je gradil iz dneva v dan. Eden pomembnejših trenutkov je bila poroka. To je bil temeljni kamen za rojstvo hčerke Barbare. Ponosen je bil na svojo družino, žal pa je žena Brigita čisto prehitro umrla. Odpovedalo ji je srce. Gradil je naprej, saj je postal oče in mama v isti osebi. Srčno je prevzel skrb za svojega tasta Franca Švajgerja, dolgo časa najstarejšega gasilca v Vojniku, saj je dočakal malo manj kot sto let, ki ga je negoval do njegove smrti, ter z ljubeznijo poskrbel za hčerko. Ko se je hči poročila, je zeta Romana sprejel za sina. Preselili so se v hišo, ki jo je postavil v mlajših letih. Tam je bila zanj oaza miru. Bil je dober čebelar in svoje znanje je prenašal na zeta. Rad je bil v svojem vrtu in sadovnjaku.

Pomemben gradnik zanj je bil Bog. Njegovo življenje je bilo povezano z vero, upanjem, ljubeznijo in delom. Tudi v najtežjih trenutkih ni pozabil na Boga, pravzaprav se je takrat še bolj povezal z njim in iskal moč za preživetje prav z Božjo pomočjo. Rad je, dokler mu je zdravje dopuščalo, hodil k sveti maši ob nedeljah in praznikih ter se po sveti maši srečal s prijateljem Marjanom in nečakom Jožijem. Pomembni temelji njegovega življenja so bili bratje Jože, Edi in Peter ter sestri Pavla in Minka in njihove družine.

V zadnjih dobrih dveh letih ga je začelo zapuščati zdravje. Hči Barbara in zet Roman sta mu bila vedno na razpolago, vedno pripravljena pomagati. Vse sta naredila, da bi čim manj trpel in da bi, kljub težavam, dostojno dočakal poslednje slovo. Z velikim spoštovanjem sta se odločila, da naredita vse, da je do zadnjega živel doma. Dokazala sta, da se da.

Dogradil je svojo hišo, morda bi lahko rekli, palačo življenja. Gradil jo je na skali vere, ljubezni, spoštovanja, prijaznosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in še marsikaj bi lahko našteli. Poslovil se je 12. 12., njegovo poslednje slovo, kjer ga je poleg župnika Antona Pergerja iz hvaležnosti za njegovo dobroto pospremilo veliko število sorodnikov, prijateljev in krajanov, pa je bilo 17. 12. 2022.

Tekst: Milena Jurgec

Foto: arhiv družine