Po legendi je bila to jasa, na katero sta v iskanju lovskega revirja stopila gospod Matijas in pomočnik Martin. Ko je Matijas ugledal to lepo jaso, je rekel: »Dobro Martin, tukaj je čudovito. Jasi bova dala ime po tebi. Martin je lahko skrajšano Tin, zato naj bo ime jase od sedaj Dobrotin."  To ime ostaja še danes nespremenjeno. Matijasu je bila jasa tako všeč, da je tukaj konec sedemnajstega stoletja postavil hišo in gospodarska poslopja in postal prvi gospodar, Matija Dobrotinšek.

Domačija je bila ves čas naseljena do poroke Jurija in Helene leta 1912. Imela sta 8 otrok z imeni Martin, Alojz, Mimica, Jernej, Jurček, Lenka in Zefka, eden je žal umrl takoj po porodu. Na domačiji so z njimi živeli tudi štirje otroci Jurijeve sestre in ena posvojenka. Trdo delo in medsebojno razumevanje je bilo ves čas njihovo vodilo življenja. Vsi otroci so se izšolali in pridobili poklice. Delo v službah in na domačiji je bilo njihov vsakdanjik. Nato pa se je našim krajem približala in nas zajela druga svetovna vojna, ki pa je gospodar Jurij ni dočakal, saj je že nekaj let prej preminil.

29. oktobra 1941 se je na domačiji zadržal 1. štajerski bataljon. Dobrotinškovi so od pohoda izmučene, prezeble in lačne partizane prenočili in izdatno nahranili. Žal je to usodno vplivalo na Dobrotinškove, saj je eden od izvidnikov po strahotnem mučenju gestapu povedal za prenočevanje partizanov na Dobrotinu. Skoraj eno leto kasneje so 7. julija 1942 zjutraj nemški vojaki na domačiji aretirali Alojza in Jerneja in na Teharjah še Martina. Jurčka so aretirali še isti dan v Poljčanah. Po zaslišanju in mučenju bratov so 30. julija 1942 v zaporu Stari pisker Celje ustrelili brate Martina, Alojza in Jerneja Dobrotinška. Pred ustrelitvijo so bratje hrabro skupaj s še z drugimi obsojenci na smrt zapeli pesem »Vigred se povrne« in tako pokazali svojo slovensko zavednost, kar je okupatorje še posebej razjezilo. Brata Jurčka so, ker ob prihodu partizanov takrat ni bil doma, poslali v taborišče na prisilno delo in ga nato pozvali, da se mora javiti v nemško vojsko. Izkoristil je čas brez nadzora, pobegnil in se pridružil partizanom. 3. avgusta 1942 so aretirali še mamo Heleno ter hčerke Mimico, Lenko in Zefko in jih odpeljali na zbirno mesto v Celje. V tem zbirnem mestu so ločili matere od otrok, ki so bili mlajši od 18 let. Mamo Heleno, hčerki Mimico in Lenko so odpeljali v taborišče Auschwitz Birkenau, kjer je preživela samo Lenka; Zefko pa v otroško taborišče Saltenburg.

Po prestanih strahotah v taboriščih sta se na domačijo po koncu vojne izmučeni in izčrpani vrnili Lenka in Zefka. Brata Jurčka so kot partizana pred koncem vojne ubili. Trdo delo, smelost in upornost dveh sestra je nadaljevalo tradicijo gospodarjenja Dobrotinškovih na Dobrotinu in to kljub temu, da jim takrat oblast ni bila najbolj naklonjena. Lenka se je poročila in se odselila na kmetijo blizu Šentjurja. Zefka pa je ostala na domačiji, kjer še sedaj živi in na kateri sta z možem ustvarila nov rod Dobrotinškovih.

Zapis pripravil: Jure Ferlež                                                                

Foto: Samo Kunej