Še v času mojega otroštva je bil pust nekaj posebnega. Ko smo otroci prišli iz šole, je po hiši dišalo po krofih, ki jih je mama spekla. Polna skleda dobrot je bila pripravljena za maškare. Krofi so se pekli, ko ni bilo nikogar, ki bi motil in shladil kuhinjo ter krofe »prehladil«.

Danes je malo drugače. Peka krofov je še vedno tradicija in s pripomočki, ki jih imamo, je priprava in peka preprostejša. Pust je mimo in zato smo se odločili, da se ob peki krofov srečamo.

Izmenjali smo si izkušnje in se ob pripovedovanju pustnih prigod in peke krofov babic nasmejali. Prva »runda« je bila hitro končana in ob degustaciji smo nahranili želodčke, brbončice in svoje duše.

Radi se družimo in med seboj poveselimo, saj tako dan ni enak dnevu. V delavnici sta bili tudi dve novi članici, ki ju je bolezen hudo zaznamovala. Pripovedovali sta o trnovi poti k izboljšanju zdravja in s trdo voljo vidita pot k izboljšanju.  Srečanje, kot je bilo današnje, jima je bilo všeč, saj sta spoznali nove prijatelje. Ob ustvarjanju je dan kar prehitro minil. Ob razgovorih med peko smo spet potrdili misel, ki prav zagotovo drži: »Naredimo si vsak trenutek lep, zanimiv, prijeten, zdaj, ko lahko, in dan je malo drugačen. Poti, ki jih moramo prehoditi, so manj strme, saj nas vsaj v mislih spremlja še kdo, ki ima enako ali še hujšo težavo.«

Danes smo si izmenjali kar nekaj izkušenj, z izdelkom smo bili več kot zadovoljni, vezi prijateljstva so spet podaljšale in utrdile naš mozaik zadovoljstva. Razšli smo se z rekom: »Ponovili bomo vajo.«

Tekst in foto: Dragica Mirnik