Čas, v katerem živimo, je čas hitenja, buljenja v mobilne telefone in čas brezosebnih stikov, ne vedno, ampak mnogokrat pa že. Žal mi je, da moram to napisati, a naj mi oporeka tisti, ki se počuti prizadetega in sam nikoli tega ne počne. Tudi jaz! Naši odnosi so kljub danostim moderne tehnologije, ki nam omogoča pogovore z ljudmi daljnih dežel na vse možne načine, ali pa prav zato takšni in kličejo po spremembah pri vsakem od nas.

Spremembe se začnejo pri posamezniku, ki je del družbe. To je neizpodbitno dejstvo. Družbo pa sestavljamo ljudje, posamezniki, ki imamo v rokah škarje in platno, verjeli ali ne. Pa bo marsikdo rekel, to ni res, odnose nam narekuje družba, oblast, država, cerkev, politika in še bi lahko naštevala subjekte in objekte, ki nam narekujejo, kako se moramo vesti, pogovarjati, poslušati in predvsem ne ugovarjati. Drži, da moramo spoštovati institucije, zakone, običaje in navade, vendar do katere meje, če pa vidimo, v kaj nas vse to vodi. V nič dobrega za nas, le še v večjo kontrolo nad nami.

Še vedno ima sleherni od nas škarje in platno v svojih rokah. Spet vidim grenak nasmešek na vašem licu, ko berete te vrstice, a je popolnoma res, da državo sestavljamo mi, državljani, občani, prebivalci naše lepe državice na sončni strani Alp, ne peščica povzpetnikov, ki nam je ukradla državo. Torej, če bodo naši medsebojni odnosi drugačni, bolj odprti, prijaznejši, sočutni in naravnani na blaginjo drugega, ne nase, se bo svet okoli nas začel počasi, resda počasi, spreminjati, in to na bolje.

A le s tem nikakor ne moremo pričakovati pozitivnih sprememb, na glas moramo tudi povedati, kaj nam ni všeč v politiki na vseh ravneh delovanja, in to večkrat. Kot lahko zaključimo iz tega, se vsaka sprememba začne pri najmanjši celici naše družbe, to smo mi, ki tvorimo državo, in če nas bo več, če bomo povezani in strpni drug do drugega, brez zapiranja v lastne vrtičke, bo naše sporočilo močnejše in bo doseglo tiste tam zgoraj, ki nam ukazujejo in režejo kruh.

Dovolj pametovanja, kaj in kako! Poglejmo si od blizu, kaj bi morali spremeniti v medsebojnih odnosih, da bi naše življenje postalo znosnejše, bogatejše in prijaznejše do slehernega od nas. Od tistega, ki ima že danes vsega dovolj, do tistega, ki živi v velikem pomanjkanju in, roko na srce, oba sta državljana naše Slovenije in oba bi morala imeti dovolj za človeka dostojno življenje. No, eden »itak« že ima vse …

Naši medsebojni odnosi največkrat temeljijo na strahu, sebičnosti in bolj malo na človečnosti, tisti, o kateri nam govorijo v šolah, cerkvi in nam pridigajo o njej naši politiki. Resničnost pa je popolnoma nekaj drugega. Kruta je do majhnega človeka, ki životari in se boji povedati o svoji bedi.

Snemimo maske z obraza in si povejmo, kaj in kdo smo in kaj nas moti. Ne bodimo »ugajači« na vsakem koraku, naj nas ne bo strah, kaj bo rekel sosed, prijatelj, uradnik, ko ga nekaj prosimo, kar nam pripada kot državljanu ali občanu. Strah in zapiranje vase je naš sovražnik, ne zaveznik, zato se odprimo in povejmo, kadar smo v težavi, če trpimo. Še so dobri ljudje, veliko jih je, ki so pripravljeni pomagati človeku v stiski. Povežimo se in naredimo verigo dobrih ljudi v svoji občini, ki pomaga pomoči potrebnemu, če tega ne vidijo in ne slišijo politiki in vladne organizacije.

Naj vas vprašam, ste pripravljeni postati člen v verigi dobrih ljudi? Zelo malo je treba, da ste to, le verjeti je treba v višje cilje v naši družbi in seveda nekaj narediti. Veriga je močna toliko kot vsak njen člen.

Dragi moji sokrajani, prijatelji, ker se bliža čas počitnic in dopustov, vam želim veliko srečanj z novimi ljudmi, naj bodo tudi dogodki, ki vas bodo razveselili, morda naučili nekaj, česar še ne znate … Dajte slehernemu, ki ga srečate, del sebe, del vaših sanj in del srca. Naj ne odide od vas, ne da bi se ga dotaknili in seveda on vas.

Mila Kočevar