Po končanem študiju se je zaposlila kot učiteljica razrednega pouka, poučevala je v Brezah nad Laškim, Rečici pri Laškem, na OŠ Fran Roš v Celju in na OŠ Trbovlje. Dvajset let je bila »elementarka«, opravljala je delo, ki zahteva od učitelja še posebno razumevanje in ljubezen do otrok. Med učiteljevanjem je orala ledino na področju integracije gluhih otrok v javno šolo. Bila je med prvimi, ki so v skupinah mladih za samopomoč vključevali medgeneracijsko druženje. Po triinštiridesetih letih dela v razredu se je upokojila in takrat je nastopil čas, ki bi ga lahko namenila samo sebi.

Nemiren duh upokojene učiteljice

Njena želja po vedeti in videti več ter stalno raziskovanje so jo vodili na potovanja po svetu. Prepotovala je Turčijo, Grčijo, obiskala skoraj vse evropske prestolnice vse do Rusije, Tajske, Irana, Maroka in Cipra. V teh deželah je spoznavala kulturo in ljudi. Njena potovanja niso samo ogledi, nanje se temeljito pripravi in po vrnitvi uredi zapiske, fotografije, misli in vtise v foto knjigo. Kar lepo število se jih je nabralo. Upokojenske dni si je krajšala v plesnem studiu Colorado country liver dance, obiskovala Likovno šolo Severine Šprogar Trošt, zdaj pa prepeva v Ženskem pevskem zboru Ljubečna in v DU Ljubečna vodi delavnice Pišem z roko. Vsa leta, odkar so se ji rodili trije vnuki, shranjuje njihove risbice in druge predmete, dela zapiske ob druženjih in jih ob njihovi polnoletnosti obdari s knjigo, ki jo naredi iz zbranega gradiva. Letos bo podarila še zadnjo, tretjo knjigo Mihcu, saj bo zadnji vnuk dopolnil 18 let in tudi tretje posajeno drevo bo že polnoletno.

V delo vključimo otroke, da se naučijo drugačnega pogleda na izbiro daril

Njeno življenje je kljub hudi preizkušnji z zdravjem sistematično in urejeno. Takšni so tudi njeni odnosi z ljudmi. Vljudna, prijazna, pripravljena pomagati, a načelna in resnicoljubna. Veliko da na bonton, na majhne pozornosti in spoštljiv odnos do vseh in do vsega. Predstavljam njene ideje za praznična obdarovanja, kjer gre za pozornost in ne za podkupovanje, kjer darilo nosi osebno noto in ljubezen tistega, ki ga da, do tistega, ki ga sprejme. Torej nič bogatega, je pa reciklirano in je delo naših rok. V delo vključimo otroke, da se naučijo drugačnega pogleda na izbiro daril. Izberimo lepo embalažo (škatle, doze, kozarce) in jih dvakrat premažimo z belo barvo za les ali tempera barvo. S tehniko kaširanja (servietna tehnika) izbrano embalažo okrasimo po svojih željah. Mekol lepilo, razredčeno z vodo, čopič in vrhnji sloj serviete nalepimo na izbran kozarec ali škatlo. Seveda pa moramo škatle napolniti, najbolje z doma pečenim prazničnim pecivom. Tudi pri tem delu je dobrodošla pomoč otrok. Takšno darilo obdarovancu pove, da ste mislili na njega, da ste se potrudili zanj in, da ga imate radi. Betka je pripravila razpokančke, ker so obstojni in primerni za decembrska obdarovanja. Čokoladni razpokančki, ki se topijo v ustih, so odlični mehki piškoti, v katerih se skriva intenziven čokoladni okus.

Recept za razpokančke

Sestavine

Posip

50 g vanilin sladkorja

60 g sladkorja v prahu

Testo

230 g čokolade za kuhanje

50 g masla

2 jajci

50 g sladkorja

2 vrečki vanilin sladkorja

210 g ostre moke

0,5 vrečke pecilnega praška

Postopek izdelave

1.      Na koščke narezano ali nalomljeno čokolado skupaj z maslom raztopimo nad soparo. Odstavimo in ohladimo do mlačnega.

2.      Jajca skupaj z navadnim in vanilin sladkorjem penasto umešamo. Vmešamo stopljeno čokolado, nato pa zmesi postopoma dodamo presejano moko, ki smo ji primešali pecilni prašek. Dobro premešamo, da dobimo enotno testo, ki ga ohladimo, da je ravno prav trdo, da z dlanmi oblikujemo  kroglice.

3.      Kroglice povaljamo najprej v vanilin sladkorju, nato pa še v sladkorju v prahu. Zložimo jih na pekač (obložen s papirjem za peko) in pazimo, da med njimi pustimo dovolj prostora, saj med peko malo narastejo. Da bodo piškoti še bolj krhki, kroglice pred peko dobro ohladimo (vsaj za tri ure v hladilnik).

4.      Razpokančke pečemo približno 10 minut v pečici, ogreti na 180 stopinj Celzija. Postrežemo ohlajene.

Tekst: Lea Sreš

Foto: osebni arhiv, Lea Sreš