Isto velja tudi za širšo skupnost, pa naj gre za župnijo, občino, narod ali državo ali celo za ves svet. To se je še posebej pokazalo in se še kaže pri sedanji epidemiji oziroma pandemiji. Že večkrat smo slišali, da je ves svet kakor ena velika vas. V tej krizi pa to še posebej čutimo in se zavedamo. Kakor se družina poveže v določeni preizkušnji, tako smo se povezali v tej širši skupnosti. Med nami vedno bolj prevladuje prepričanje, da bomo premagali ta virus in se obranili pred to sodobno kugo, če bomo stopili skupaj, če bomo enotni, če bomo pozabili na razna nasprotja, delitve (ideološke, politične, verske …). Virus ne izbira, ne gleda na status ali pripadnost – res ima na videz rajši nas starejše, vendar tudi mlajši in celo otroci niso imuni.

Da bomo premagali to krizo, moramo stopiti skupaj, da vsak posameznik napravi tisto, kar je v njegovi moči. Najprej je naša naloga, da dosledno izpolnjujemo navodila stroke in vlade (hvala Bogu, da jo imamo), ki nas želi obvarovati pred okužbo, okuženim in obolelim pa zagotoviti primerno zdravniško oskrbo in omiliti posledice pandemije. Vse to pa ne samo z lepimi besedami in obljubami, ampak v dejanju in resnici. Zares vsa ministrstva pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše si zaslužijo najvišjo zahvalo in pohvalo. Tudi druge ustanove od zdravstva, civilne zaščite, medijev, dobrodelnih ustanov (Karitas, Rdeči križ, gasilci, prostovoljci …) so pokazale vso odgovornost v spopadanju s to preizkušnjo – hvala vsem!

Tudi Cerkev z našimi škofi (Škofovska konferenca) je aktivno vključena v boj proti korona virusu. Škofje so že pred javno prepovedjo vseh javnih prireditev izdali naročilo, da prekinemo z veroukom, dan za tem (13. marca) pa tudi zaprli cerkve in prepovedali vse druge dejavnosti, kot je podeljevanje zakramentov in zakramentalov. Pogreb se lahko opravi v najožjem družinskem krogu (največ 10 oseb) brez svete maše. S tem pa seveda nismo ljudi oropali Boga. Nasprotno, Bog se jim je še bolj približal. Simbolično je šel iz cerkve in je stopil v našo stisko, v naše domove in družine tudi po sodobnih sredstvih obveščanja, radiu, TV, internetu, FB ipd. in seveda po družinski molitvi. Prepričan sem, da ta molitev postaja še pristnejša, bolj osebna in globlja, saj se vsi zavedamo, da smo omejeni, nemočni, da je nemočna vsa znanost pred tem nevidnim virusom. Tudi duhovniki še vedno redno mašujemo – sicer v prazni cerkvi brez telesne navzočnosti vernikov. Pri vsaki maši pa vključujemo v daritev in molitev vse župljane in krajane. Nekateri duhovniki jih po maši tudi blagoslovimo z najsvetejšim v monštranci kot pri procesiji na praznik svetega Rešnjega Telesa.

Večkrat sem že slišal vprašanje, kaj pa prazniki. Saj vendar ni mogoče biti brez butar, brez blagoslova gob na veliko soboto zjutraj ali blagoslova jedil. Tudi tu bo prišla do izraza družinska molitev in družinski blagoslov. V domači cerkvi in tudi v mariborski stolnici (nadškof metropolit Alojzij Cvikl) bomo z molitvijo priklicali blagoslov, doma pa boste ob določeni uri pokropili z blagoslovljeno vodo ali tudi navadno, če nimate blagoslovljene in pri tem zmolili kratko molitev, ki jo znate:

• na cvetno nedeljo ob 10:00 butare ali zelenje (prenos TV SLO 2),
• na veliko soboto jedila (meso, pirhe, hren, kruh…) ob 15:00 ali 17:30 (prenos TV SLO 2),
• na veliko noč pa bodo zvonovi po vseh cerkvah ob 8:00 naznanili Jezusovo vstajenje in nas povabili k velikonočnemu zajtrku, pri katerem boste tudi zmolili kratko molitev.
•  

Naj vas prav ta resnica, da je Jezus vstal, da je premagal smrt in živi, napolni z mirom, vero in upanjem, da bomo tudi mi premagali to krizo. Bog nas ni zapustil, ni nas pustil na cedilu, ampak je z nami v vstalem Zveličarju. ALELUJA!

Alojz Vicman, dekan