Ta dan je za mojega očeta Bernarda in mater Minko napočil izjemno slovesen trenutek. Nihče si pred dvema letoma ni predstavljal, da bo na naši domačiji kdaj stala kapela. Ko je oče doma naznanil, da bo sezidal kapelo, smo se malo začudile. »Zakaj?« nas je zanimalo. »Čutim, da je tako prav. V petintridesetih letih, kar imam obrt, se mi ni nič hudega zgodilo, posla sem imel vedno dovolj, prevozil sem na tisoče kilometrov, opravljal zahtevna dela na izjemni višini, pa sem ostal živ in zdrav. Zdaj lahko gledam, kako rastejo moji vnuki. Srečen sem. Moram se bogu zahvaliti za tako milost.« Zidak za zidakom je rasla prekrasna stvaritev, ki sta jo oče in mati s svojim znanjem, pridnimi rokami in denarjem ustvarila sama. Lepo ju je bilo opazovati, kako sta zbirala umetnika za Slomškov kipec, za okna in vrata, za napis v kapeli in vse druge stvari, ki krasijo to našo lepotico.

Blagoslov s sveto mašo je vodil župnik Vinko Kraljič, s svojim obiskom in somaševanjem pa nas je počastil tudi vojniški župnik Anton Perger. Veselo vzdušje so z zvoki svojih instrumentov priigrali glasbeniki Godbe na pihala Nova Cerkev, z žametnimi glasovi pa so nas razvajali Kvartet Frankolovčani in črešnjiški cerkveni pevski zbor.

In na kratko še o tem, zakaj je kapela posvečena Antonu Martinu Slomšku – le nekaj korakov stran se je v Brdcah pred 238 leti rodila Marija Zorko, Slomškova mati. Zagotovo je kdaj obiskal svoje stare starše. Skozi vas se vije tudi Slomškova romarska pot – želimo si, da bi se vsak popotnik, ki ga bodo noge zanesle tod mimo, pred kapelo ustavil, zmolil ali zapel kako njegovo pesem, Slomšek pa naj varuje vsak njegov korak.    

                                                                                                         
Tekst: Aleksandra Ambrož
Foto: Benjamin Ambrož