Uro pozneje sva se z Božom Novakom z avtom že vzpenjala in premagovala kanale proti Vojkovi koči. Hladno jutro je obetalo vroč poletni dan. V dolini se bomo kuhali in hladili vsak po svoje, Nanos pa nas je kot dobra mati objel s svojo jutranjo svežino. Ob Vojkovem spomeniku, naju je že čakala skupina pohodnikov, iz Nanosa na Triglav. Veteranke in veterani vojne za Slovenijo in člani združenja borcev NOB. Dostojanstveno smo stali ob polaganju vencev vsak s svojimi spoštljivimi mislimi na njih, ki so takrat imeli moč in čutili nujo vzeti usodo naroda v svoje roke. Z vso močjo se upreti fašistom, ki so terorizirali primorski narod že desetletja.

Med Tigrovce so vstopali zgolj tisti, ki so izstopali iz povprečja in imeli v sebi moč upora. Tudi v partizane niso odhajali vsi, zgolj tisti, ki jim je boj z orožjem pomenil osvoboditev naroda izpod fašizma in nacizma vseh barv.

Skupina pohodnikov me je prevzela s spoštovanjem, pogled na njih, ki so odločno in ponosno stali v spoštljivi drži ob obeležji, mi je dal vedeti, da so to ljudje, ki se ne dajo ne kupiti niti prodati. Vem, da nas je veliko takih.

Čez nekaj ur smo se s pohodniki našli v Vipavi, pred šolo Draga Bajca in položili venec k njegovemu obeležju. Tam se nam je pridružila še Bruna Olenik, podpredsednica društva TIGR Slovenije. K slovesnemu polaganju je svoje prispeval Božo, s spominjanjem o Bajčevi kruti usodi Tigrovca, saj mu fašisti niso dovolili niti pokopa.

Naslednje srečanje s pohodniki je bilo nekaj ur kasneje v Ajdovščini, kjer stoji obeležje Tigrovcu Antonu Štrancarju. Po polaganju venca smo se razšli. Pohodnike je čakala pot navkreber, mimo Lokavca, Predmeje vse do Triglava in nazaj. Vsa pot za domovino, za čast in svojo notranjo rast, za lepo počutje med sebi enakimi prijatelji. Vemo pa, da se prijateljstva ne sklepajo kar tako ob kozarcu vina z različno mislečimi, ampak jih povezujejo drugačne vezi z ljudmi, ki znajo dati del sebe za skupno dobro.

Tokrat od Nanosa na Triglav, za spomin velikim ljudem članom TIGR v čast.

Sonja Groznik