Pohod smo začeli z dvigom do vzpetine, na kateri je stal »Ravbarski grad« nad Otoščami, oziroma nekoč »Vitovšami«. Grad naj bi nastal v 12. stoletju, sočasno z gradovi v Vipavi in Erzelju. Zapis iz leta 1283 sporoča, da stoji na Lozicah grad oglejskega patriarha. Na gradu se je skozi zgodovino zamenjalo več lastnikov. Proti koncu 16. stoletja je grad dobila v last rodovina Porcia, ki se je v Senožeče preselila iz Pordenona. Le-ta je grad opustila in si v bližinji Pristavi (kjer stoji cerkvica sv. Marije Magdalene) zgradila lažje dostopni dvorec. Razpadajoči grad je kasneje dobil ime »Ravbarski grad«, ker naj bi po ljudskem izročilu tu domovali roparski vitezi. Leta 1977 je arheologinja, ga. Nada Osmuk, dokumentirala ostanke gradu in ugotovila, da je bila dolžina gradu 37 m, širina pa 10 m. Z dveh strani sta grad varovala hudournika, na zahodni strani pa 6 m globok obrambni jarek vsekan v skalo. Grad je sestavljal stanovanjski del in obzidano dvorišče. Pot smo nadaljevali do ostankov Milharjeve domačije, ki stojijo med Otoščami in Dolenjo vasjo. Domačini, ki so v 50-ih letih prejšnjega stoletja pomagali na takrat obsežni kmetiji, so podali nekaj zgodovinskih dejstev in zanimivosti o omenjeni domačiji. Sledila je hoja po delu t.i. Cesarske ceste. Omenjena prometnica je bila prva cestna povezava med Dunajem in Trstom. Za vzdrževanje te ceste je Avstroogrska država določila cestnino, zato so bile med Senožečami in Trstom štiri »šrange« oz. mitnice, kjer so vozniki plačevali cestnino. V tem času so bile Senožeče v velikem razcvetu, saj je bilo v sredini 19. stoletja v Senožečah 27 gostiln s hlevi za 250 parov konj. Leta 1820 je bila tu ustanovljena pivovarna Adria, ki je leta 1911 zvarila 35.000 hl piva in se enakovredno kosala z pivovarnama Laško in Union, pivo pa izvažala na različne konce sveta. Nadaljevanje poti proti Golemu vrhu nam je ponujalo lepe razglede na Nanos in sicer iz malo drugačne perspektive kot jo običajno poznamo. Tik pod vrhom je sledil počitek z malico. Skrbna postrežba, kjer ni manjkalo niti domačega peciva in kave, je prijetno presenetila vse navzoče. Po odlični malici je bilo težko opraviti še zadnji del vzpona. Vendar se je izplačalo, saj se je z vrha ponujal enkraten razgled na Zgornjo Vipavsko dolino, v ozadju pa smo opazovali tudi že zasnežene vrhove Dolomitov. 

Goli vrh sestavljata dva vrhova, pri čemer je vzhodni visok 724 m, zahodni pa 710 m. Vrhova sta bila v preteklosti neporaščena oz. gola in po sta tem tudi dobila ime.

V vznožju Golega vrha leži vas z današnjim imenom Razdrto, v rimskih časih pa se je ta prelaz med Sredozemljem in Srednjo Evropo imenoval Okra. Kraj je bil že pred okoli 2000 leti, torej v Rimskih časih, strateškega pomena  za nadzor trgovskih in vojaških poti. V zgodovino se je zapisal leta 1809, ko so avstrijski vojaki hoteli ustaviti močno Napoleonovo vojsko. Med letoma 1805 in 1809 so tako v dveh nivojih izkopali vojaške jarke z  dvema utrdbama med območjem Golega vrha in Žingarco. Francoska vojska se je najprej hotela prebiti po sredini prelaza, ker pa po večdnevnih bojih ni bilo napredka, so Avstrijce obkolili s prečkanjem Nanosa.

Z Golega vrha je sledil spust v »Lozo« do vhoda v jamo, ki jo je že leta 1990 raziskoval domačin Anton Mislej s sinovoma. Pred vhodom smo si ogledali  fotografije čudovite notranjosti tega podzemnega sveta. Posnetki so nastali pred nekaj leti, ko si je jamo ogledala skupina domačinov.

Vhod v jamo je glavni izvir Močilnika, voda iz jame pa prihaja izpod Nanosa. Jama je raziskana v dolžini 400 m. Vhod v jamo je zelo zahteven, po 20 m pa se jama razširi in omogoča pokončno hojo V jami so številni kapniki, ki dosegajo v višino tudi do 1 m, t.i. Velika dvorana pa je visoka okoli 10 m.

Od izvira Močilnika smo se spustili na izhodiščno točko, k Žagarjevim, kjer smo zaključili pohod času primerno, s pečenimi kostanji in mladim vinom.

Strinjali smo se, da je bil pohod pod taktirko Sandija Nabergoja skrbno načrtovan, saj je zelo obogatil naše znanje o domačem kraju V pripravah pa je sodelovalo veliko število domačinov in prav vsakemu iskrena hvala. Omogočili ste nam nepozabno doživetje. Zadovoljstvo udeležencev ob zaključku pohoda nam je sporočalo, da so tovrstni pohodi zaželena oblika druženja, so pa tudi ena izmed aktivnosti društva Zdravljica, ki pritegne prav vse starostne skupine. Veseli smo, da se nam je tokrat pridružilo tudi veliko mlajših. Lepo je bilo opazovati njihove vragolije med kupi jesenskega listja. Pokazali so nam, da je ob vsej sodobni tehnologiji, narava še vedno najboljši vir brezskrbnega veselja. Skupno sporočilo organizatorju je bilo nedvoumno: Kam gremo naslednje leto?

Mojca Vrtič