Avtobus nas je pripeljal do Kovinarske koče v Krmi, kjer smo si privoščili sobotni zajtrk z razgledom. Ko smo se okrepčali smo turo začeli v smeri proti Kredarici. Vzpon do Kredarice je potekal brez večjih posebnosti, vreme nam je služilo in vsi udeleženci pohoda so veselo kramljali med sabo. V zgodnjih popoldanskih urah smo dosegli Triglavsko kočo na Kredarici. Po krajšem postanku smo si nadeli tehnično opremo in vzpon z občasnim plezanjem nadaljevali do Aljaževega stolpa, ki smo ga dosegli ravno takrat, ko so se megle na vrhu Triglava razkadile. Na vrhu smo si privoščili nekaj več minut pavze, manjkalo ni niti skupinsko fotografiranje, seveda pa nismo pozabili na krst novih pristopnikov na vrh. Pri spustu do Kredarice smo naleteli na reševalno akcijo gorskih reševalcev, ki nam je dala misliti, kaj vse se dogaja na Triglavu. Večer v koči je minil v druženju z ostalimi pohodniki, ki so tudi prenočili na Kredarici.

V nedeljo zjutraj je sledil spust proti dolini. Mimo koče Planika do Vodnikovega doma na Velem polju, pa mimo vseh pokljuških hribov smo se spustili, do Rudnega polja kjer nas je čakal avtobus in zaslužen kozarček ob varnem povratku iz gore.

Vsi udeleženci izleta smo si bili enotni, da je bila tura izvedena tako kot mora biti, predvsem pa je bil velik poudarek na varnosti. Po povratku v domači kraj, nas je pričakalo nekaj domačinov in nam čestitalo za uspešen vzpon. In tako se je nedelja prevesila v ponedeljek in za vikendom so ostale le še rahlo boleče mišice in za odtenek ali dva bolj rjava koža.

Miha Božič