V drugi polovici oktobra, ko se iz mošta še dela vino, smo se vipavski upokojenci odpravili na Dolenjsko, da vidimo, kako se tam temu streže.

V popoldanskih urah smo zapustili Vipavo in se z enim postankom po avtocesti kaj kmalu pripeljali do hribovja, ki dolino obdaja in ima tako lepe rahle linije, da takoj zrasteš z njimi, kot jih imenuje Prežihov Voranc.

Natančneje smo si v naselju Občine z lokalnim vodičem ogledali Jurjevo domačijo, ki predstavlja eno najzanimivejših znamenitosti v občini Trebnje. Domačija je muzej na prostem, v tem obsegu je bila dograjena v sredini 18. st. 

Je gručastega tipa, kar pomeni, da jo sestavlja več pritličnih objektov pokritih s slamo. Zidani so bili v obdobju od 1508. leta dalje. Obiskali smo tudi dom Barage Friderika Irineja, slov. misijonarja, škofa in popotnika iz Knežje vasi, živečega v 18.st. Bil je utemeljitelj knjižnega jezika indijanskih plemen Očipve in Otava in eden prvih pionirjev krščanske civilizacije med severno-ameriškimi Indijanci. Umrl je v Michigenu v ZDA, kjer je tudi pokopan.

Martinovo večerjo z zabavo smo imeli v Vinskem Dvoru Deu v Malkovcu. Kot se za takšno priložnost spodobi je bila na jedilniku poleg ostalega tudi martinova gos, ki smo jo poplaknili s kozarcem odličnega vina.

Da nas niso pete preveč srbele je poskrbel trio z raznovrstno plesno glasbo.

Urini kazalci so se že krepko nagnili čez polnoč, ko smo na vipavskem trgu zagledali preprogo pisanega listja naših platan. Jesen je tu.

Mirjam Graovac