Logo MojaObčina.si

Vipava

DANES
6°C
2°C
JUTRI
8°C
0°C
Deli
2644

Lepi spomini na šolske klopi v Vipavi

»Čas nevidno in neslišno teče; so dnevi, ki jih je treba ustaviti; jim reči hvala in jim nazdraviti.« Zato smo se nekdanji dijaki Nižje gimnazije Vipava ob 60-letnici zaključka te šole zbrali v Vipavi 27. maja letos, da bi skupaj praznovali ta lepi šolski jubilej.

Leta 1957 smo zaključili zadnji letnik Nižje gimnazije Vipava, ki se je potem preimenovala v Osemletko. V razredu nas je bilo 38, na srečanje pa je prišlo 22 dijakov. Bili smo zelo pisana druščina. Med nami so bili tudi dijaki Malega semenišča Vipava in gojenci Dijaškega doma – vojne sirote iz vse Primorske in še vozači iz sosednjih vasi Zgornje vipavske doline. Naša razredničarka je bila štiri leta gospa Vika Radojevič, roj. Samsa, ki je letos umrla. Ravnateljica pa je bila dolga leta gospa Nada Hoenigman, roj. Ferjančič, živi v Vipavi. Leta 1957 je bilo na naši šoli 252 dijakov v osmih razredih. Veliko dijakov je zaključila višje in visoke šole in dobila primerno zaposlitev. Spričevalo o zaključku nižje gimnazije je takrat veljalo kot odlična osnova za  nadaljnji študij. Vsi smo bili otroci druge svetovne vojne in ob rojstvu vpisani v italijanske rojstne knjige z italijansko obliko imena, lahko tudi priimka in s pečatom italijanskega državljanstva. Pri naših letnicah rojstva je zapisano, da smo rojeni v EF. IXX,  XX, XXI…, kar pomeni, da smo rojeni v devetnajstem, dvajsetem, enaindvajsetem letu fašizma. Jugoslovanski državljani smo postali šele z mirovno pogodbo z Italijo l5.9.l947.

Srečanje smo začeli s sveto mašo, ki jo je v Domu Škofijske gimnazije Vipava daroval upokojeni škof msgr. Metod Pirih za enajst naših pokojnih sošolcev in za vse naše umrle učitelje in profesorje. Somaševala pa sta naša sošolca, letošnja zlatomašnika, gospoda Niko Štrancar in Janko Kosmač, ki sta nas tudi veselo povabila na zlatomašno slavje v juliju mesecu. Gospod škof Metod Pirih se je v pridigi zahvalil vsem, ki so polagali temelje za našo zdravo človeško, narodno in intelektualno rast, na kateri smo potem gradili svoje osebnosti in kot je sam povedal postali »sončni, veseli in srečni ljudje«. Zaželel nam je, da bi nam Gospod sedaj in v prihodnje dal svojo pomoč in varstvo, vsem našim rajnim sošolcem pa večno srečo pri sebi.

Po sveti maši nam je gospod rektor Primož Erjavec prijazno pokazal prostore Dijaškega doma ŠG, od koder smo se podali na voden ogled prenovljenega Lanthierijevega dvorca in kapele. Sledilo je skupno kosilo na kmetiji AVIN na Gradišču pri Vipavi, kjer smo obujali spomine na šolo, ki jo je dal leta 1861 s cerkvenim denarjem postaviti dekan, Prešernov sošolec Jurij Grabrijan. Kot vipavski dekan je bil organizator šolstva v dekaniji. Na kamnito ploščo nad vhodom je dal  napisati VERI IN OMIKI – posvečeno poslopje, Napis je italijanska oblast s kladivom odstranila. Pred leti pa je bil obnovljen.

Razšli smo se v veselem pričakovanju novega srečanja, če Bog da, čez dve leti.

 

Magda Rodman, Vipava

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!