Pahor v Podnanosu

Mednarodno uveljavljeni tržaški pisatelj, najbolj prevajani slovenski avtor in velik zagovornik nacionalnosti je s Podnanosom prav posebej povezan. Tu je bila namreč rojena njegova žena Rada, sestra partizanskega junaka Janka Premrla Vojka. O življenju z ženo Rado, ključnih dogodkih, ki so zaznamovali njegovo življenje in življenje naroda ter o kritičnem pogledu na sedanje stanje v državi je Pahor spregovoril v petek, 1. februarja 2013, v okviru tedna kulture v Podnanosu.

S pesmijo Tam kjer murke cveto, ki je pisatelju Borisu Pahorju posebej ljuba, sta kulturni večer v Podnanosu začela solistka Natalija Fabčič in harmonikar Anže Pižent. Boris Pahor, ki je bil zaradi svoje načelnosti in nepopustljivosti vse življenje trn v peti politikom in kulturnikom v Sloveniji in zamejstvu, je uvodoma spregovoril o dogodkih iz otroštva. Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu in fašističnega terorja okrog tega. Posebej doživeto je Pahor opisal življenje v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kamor je bil leta 1944 po aretaciji domobrancev poslan skupaj z drugimi deportiranci. Izkušnje koncentracijskih taborišč so postale tema njegovih del – med najbolj znanimi je Nekropola. Pahor je slikovito spregovoril tudi o zgodbi okrog izdaje te knjige. Prvič, ko je bila izdana v slovenščini, je namreč skupaj z avtorjem ostala v popolni senci. Šele, ko je knjiga požela slavo v tujini, so ji ob ponovnem izidu v slovenščini tudi v domovini priznali veličino. »Pri nas je pač tako, da ti morajo najprej dati veljavo v tujini, šele nato te opazijo tudi doma,« je dejal Pahor.

V nadaljevanju pogovora je Boris Pahor obrazložil povezanost z Edvardom Kocbekom, s katerim je navezal tesne prijateljske stike. Leta 1975 je Pahor v sodelovanju z Alojzem Rebulo v Trstu izdal brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa z intervjujem s slovenskim pesnikom in mislecem Kocbekom, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, Pahorju pa so za nekaj let celo prepovedali vstop v državo.

Poročen s Podnanoščanko, Slavo Johanovo

Po glasbenem predahu, za katerega je poskrbel Moški pevski zbor Matija Vertovec iz Podnanosa, je sledila tema, s katero je Podnanos še posebej povezan. Pahorjeva žena Radoslava Premrl, s katero se je Pahor poročil leta 1952, je bila rojena v Podnanosu. Mnogi domačini jo bolje poznajo kot Slavo Johanovo. Bila je sestra partizanskega junaka Janka Premrla Vojka. Lanskega avgusta je Pahor Radi v čast izdali knjigo – Knjigo o Radi. Gre za slikovite dnevniške zapise njegovega polstoletnega življenja z ženo. Oba sta v otroštvu doživela težke trenutke, ki so ju zaznamovali. Rada je brata Vojka nadvse občudovala. Fašisti so požgali njihovo hišo, oče in mati sta končala v zaporu. Vojko, borec proti fašizmu, je bil ranjen in za posledicami umrl. Sestro Boženo je zaklal četnik … Rada je vse to čutila in doživela, podobno kot Pahor, ki je kot sedemletni otrok videli požig Narodnega doma. Ta grenka izkušnja in upor, ki je iz nje rasel, je bil močan povezovalni člen med Rado in Pahorjem. Rada, tudi sama sicer pisateljsko izjemno nadarjena, Pahorjevih del v javnosti običajno ni komentirala, je pa pisatelju vedno stala ob strani.

Boris Pahor med razgovorom o tem, kako mediji iz vsebine radi izrežejo prav tisti košček, v katerem spregovori o resničnih dejstvih iz zgodovine naroda, ki pa jih seveda nočejo vsi slišati – foto Jan Čermelj

Kritično o slovenski himni in odnosu do nacionalne zavesti

V zaključnem delu večera je Pahor izrazil svoje mnenje o slovenski himni, oz. o besedilu, ki praktično ne poje o svojem narodu in državi. Pahor sicer ni proti vsebini himne kot taki. Ne more pa razumeti, kot pravi: »Da najprej v himni slavimo soseda, še preden se predstavimo kdo smo, še preden spregovorimo o sebi.« Nič manj kritičen ni bil Pahor o odnosu države do nacionalne zavesti. Šole, ki bi morale biti pri vzgoji nacionalne zavesti ključne, tega sploh ne počnejo. »Mladim bi morali povedati resnico o preteklosti, o državi,« poudarja Pahor.

Podal bi se peš na Nanos

Navdušenje nad besedami velikega pisatelja se je v nabito polnem Kulturnem domu Janka Premrla Vojka v Podnanosu stopnjevalo vse do konca, ko so obiskovalci lahko izkoristili priložnosti in v knjigo prejeli Pahorjev podpis. Kakšen umski in telesni fenomen je Pahor v resnici, dokazuje tudi njegova zaključna misel. Na vprašanje, ali si ob svojem 100. rojstnem dnevu, ki ga praznuje letos poleti, res želel peš na Nanos, je Pahor odgovoril: »Počasi in ob spremstvu. Upal bi si, da!«

Ivana Bratož