Z gospodom Baumanom sem se prvič srečala leta 1968 v Ste Marie aux Minesu, ko smo z mladinsko organizacijo potovali v Pariz in se za dva dni ustavili v pobratenem mestu. Z ženo, gospo Mariano, sta nas pozdravila ob prihodu in se tudi poslovila od nas. S svojo prijaznostjo, odprtostjo in hudomušnostjo sta naredila na nas izjemen vtis. Bili smo zelo presenečeni, ker česar takega nismo bili vajeni. Po tem sva se večkrat srečevala, v Tržiču ali Ste Marie aux Minesu, vedno enako vprašanje: »Kaj je novega v Tržiču?« Ni bilo le vljudnostno vprašanje, pač pa iskreno zanimanje za pobrateno mesto. S svojim izjemnim poznavanjem lokalnih posebnosti je zaznaval probleme, ki so se zgrnili na kraje s klasično industrijo. Pri tem nista bila ne Ste Marie aux Mines ne Tržič izjemi: po povojnem vzcvetu sta začeli počasi usihati.
Po osamosvojitvi je gospod Baumann z zanimanjem spremljal naš prehod v demokracijo. Ob petdeseti obletnici alzaškega sindikata šoferjev in avtomehanikov v Ste Marie aux Minesu ni bil več župan, prišel pa nas je pozdravit. Bil je kar zagrenjen, ko je omenil, da demokracija ni le dobra ideja, ampak včasih tudi slaba praksa. Čas je potrdil njegove besede.
Zadnjič sva se srečala letos maja v Tržiškem muzeju, ko si je ogledoval smučarsko zbirko. Zdel se mi je nekako odmaknjen, čeprav je bil vesel, da tržiška smučarska tradicija dobi svoje mesto v muzeju. Še vedno je našel pravo besedo za pohvalo in zahvalo, še vedno je bil Tržič zanj drugi dom. Ne bova se več srečevala, ostal pa bo spoštljiv spomin nanj.
Zvonka Pretnar




