Vsesplošno prepričanje o najboljšem izobraževalnem sistemu na svetu nam je gnalo domišljijo v neizmerne daljave še preden smo stopili na gostujoča tla. Dan za dnem so nam gostitelji odstirali nevidne tančice njihovega šolskega sistema ter nas prepričevali, da vse kar delajo ni nič posebnega, nič nenavadnega, nič izjemnega ... Resnično, vse kar delajo ni niti nenavadno, niti posebno, je pa izjemno. Izjemno v svoji prvobitnosti, v sposobnosti ohranjanja šole za življenje in ne šole za znanje. In kakšno je njihovo življenje? Na eni strani je trdno povezano s prostranimi gozdnimi površinami ter številnimi jezeri, na drugi strani se še vedno močno oklepajo tradicije življenja, tradicije odgovornosti. Prav zaradi tega se v šoli že v prvih razredih učijo preko igre orientacije v gozdu, ki jo z razredi nadgrajujejo do popolnoma varnega obiskovanja gozdnih širjav. Prav tako spoznavajo les, njegovo obdelavo in uporabnost, nabirajo gozdne in jezerske sadeže in pripravljajo hrano, obdelujejo les ter postavljajo makete, kurijo ogenj in si gradijo zavetišča, veslajo po jezeru in se učijo timskega dela, pletejo pletenine in si šivajo obleke ... Še in še bi lahko naštevali zanimivih in praktičnih znanj, ki jih po programu nudi šolski sistem ter s tem nevede omogoča in razvija transfer misli, znanj in idej iz enega področja na drugega. V tej šoli življenja je vsak sposoben preživeti in živeti v Finski pokrajini, brez da bi vedel, da se je učil. Učitelji so kot spremljevalci, pomočniki na poti, ki vzpodbujajo in motivirajo učence za življenje. Tako preprosto, pa vendar trenutno tako nedosegljivo.

Mateja Marčun