Slavko Frantar – Čopk je začel plezati v začetku sedemdesetih let. Takrat se nas je pet vpisalo v AO Tržič. Kar nekaj lepih vzponov sva opravila skupaj, še posebej v prvih letih plezanja. Kot najstarejši v generaciji se je Slavko kmalu pridružil gorskim reševalcem v Tržiču. Po podatkih GRS je leta 1974 začel prihajati na sestanke GRS Tržič.

Slavko je letos prejel visoko priznanje GRZS za 40 let aktivnega dela v gorski reševalni službi. Spoštljivo obdobje! Za Slavka plodno, polno dogodkov, uspehov, tudi težkih trenutkov, a izkušnje in znanje so skozi leta pomagale, da je še vedno med aktivnimi reševalci.

Ko sem ga enkrat v aprilu zjutraj poklical, je deloval zaspano, a sva bila kmalu v normalnem razgovoru.

''Čopk, glede na priznanje, ki si ga prejel, se spodobi, da te malo povprašam o teh 40 letih. O tebi bom napisal članek za Gorskega reševalca.''

''Aja,'' je odgovoril. In sva bila zmenjena. No, sprva sem mislil, da bo nasprotoval, zato sem bil ob privolitvi prijetno presenečen. 

Pa povej najprej, kaj je bilo tisto, zaradi česar si se vključil v GRS?

Takrat je bilo normalno, da smo veliko plezali. Potem je bilo nekako samoumevno, da si se znašel med gorskimi reševalci. Pravzaprav je bilo lažje postati alpinist kot pa član gorske reševalne službe.

Tvoji prvi vtisi po sestankih, vajah?

Z občudovanjem sem opazoval ''tastare'', ki so kadili ''fajfe'' in imeli na prsih znak GRS. Vaje in tečaji so prišli kasneje in če to primerjam z današnjim časom, je bilo teh aktivnosti manj kot danes.

Se spomniš prvega reševanja?

Ja, se spomnim! Prvo reševanje, v katerem sem sodeloval, je bilo v Triglavski steni, v Bavarski smeri. Tega ne bom pozabil, saj je trajalo dva dni. Kot se spomnim, si je plezalec pri padcu zlomil golenico. Za transport smo uporabili gramingerjev sedež. Vse je potekalo klasično. Do kraja nesreče je večina reševalcev prišla po Slovenski smeri, jaz sem šel po Nemški smeri, potem pa vsi po Zlatorogovih policah na izstop Bavarske smeri. Takrat med dostopom nihče ni bil navezan. Steno in smeri smo pač dobro poznali.

Kako so nate vplivale tragične zgodbe ponesrečenih?

Take zgodbe vsakomur, ki je normalen, pustijo sledi. V reševanju brez tega pač ne gre, pozabil pa ne bom nikoli.

Če potegneva črto preko celega obdobja. Reševanje ob tvojih začetkih in reševanje danes?

Včasih smo bili res samo gorski reševalci in smo reševali v gorah, na nedostopnem terenu in tam, kjer ni bilo poti. Danes rešujemo na različnih področjih, usposabljanj in preverjanj znanja je veliko, tako da reševalno delo vzame veliko našega prostega časa.

V čem so razlike največje?

Praktično so razlike v vsem. Dela je veliko več, prav tako imamo več posredovanj. Res pa smo danes mnogo bolje opremljeni kot ob mojih začetkih. Zaradi tega nas uporabijo tudi za drugačna posredovanja.

Kakšne so razlike v opremi?

Danes imamo na voljo veliko več opreme, ki je lažja, boljša, predvsem pa varnejša. A kljub temu so nahrbtniki ravno tako težki kot nekoč. Danes obveščanje za reševanje poteka res hitro, k čemur pripomorejo pozivniki, radijske postaje in telefoni. Včasih je bil sklic reševalcev opravljen s pomočjo policistov in s kurirskim načinom obveščanja, kar je vzelo več časa.

Kako so na tvoje odhode v hribe in na reševanja gledali doma?

Na moje odhode v hribe, na ''plezarijo'' so gledali s strahom, ker so se bali nesreče. Pri odhodu na reševanja je bilo drugače, bili so bolj pomirjeni, saj sem šel nekomu pomagat. A se je to spremenilo, ko so se tudi med reševanjem ali usposabljanjem začele dogajati nesreče reševalcev.

Nekaj časa si živel v Ljubljani. Si bil takrat manj aktiven pri reševanju?

Na vsa usposabljanja, tečaje in izpite sem redno hodil v Tržič. Včasih sem bil tudi doma, pr' svet' Než', ko je bilo treba na reševanje. Sem pa takrat veliko plezal, posledično sem bil v hribih in pogosto sem se znašel v bližini nesreče, kjer sem potem pomagal.

V teh letih se je ponesrečilo tudi veliko prijateljev.

V vsem obdobju imam na gore veliko lepih spominov. Tista temna stran zgodbe so pa nesreče, še posebej težko je bilo takrat, ko se je ponesrečil kdo od znancev, prijateljev ali soplezalcev, s katerimi so me vezala skupna doživetja.

Katero težko reševanje ti je najbolj ostalo v spominu?

Bilo je več težkih reševanj, a najbolj mi je ostalo v spominu takrat v Triglavu na Bambergerjevi poti. Samo štirje reševalci smo gor prinesli vse potrebne vrvi, ''mariner'' in ostalo plezalno opremo. Pomagala sta nam še dva alpinista, ki sta ravno takrat sestopala. Bilo je težko, veliko smo morali improvizirati, tudi s helikopterjem. Če sem malo kritičen: danes bi nas pometali iz GRS. A smo uspešno opravili. Tako pač je. Reševanje je nevarno delo.

Si se poškodovance navadil sprejemati kot nekaj samoumevnega, vsakdanjega?

Pravega obraza ne pokažem, mislim, da navzven delujem preveč robato. Tega se nikoli ne navadiš, le naučiš se čustva potisniti stran, saj le tako lahko delaš.

Zakaj pravzaprav vztrajaš toliko časa? Navsezadnje te pesti kar nekaj zdravstvenih težav.

Kljub vsem težavam sem veliko v gorah, vsako leto še vedno opravim do trideset plezalnih vzponov. Sem pa tudi registriran alpinist. Zaenkrat zmorem tudi med reševalci.

Kaj je tisto, kar ''vleče''?

Rad pomagam, tam je dobra družba, med reševalci imam veliko prijateljev in soplezalcev.

Ko razmisliš za celotno obdobje, bi se še enkrat odločil enako in postal gorski reševalec?

Ja, verjetno bi še enkrat postal gorski reševalec. Pot od alpinista do reševalca je bila takrat nekako samoumevna.

Usposabljanja in vzdrževanje statusa aktivnega reševalca najbrž niso enostavna pri tvoji starosti?

Pravila so za vse enaka, ne glede na starost. Ko ne bom več zmogel, se bom pridružil ''zaslužnim članom'' in končal aktivno delo reševalca.

Bi kaj spremenil?  

Mislim, da bi morali biti vsi reševalci alpinisti. Preprosto so ta znanja obvezna, menim, da bi morali to vsi izpolniti. Moj predlog bi bil, če že kandidat nima izpita za alpinista, naj vsaj opravi določeno število vzponov preko AO-ja.

Kaj bi želel povedati mlajšim reševalcem in ostalim bralcem?

''Splača se, vse dobro se vrača!''

Čopk, hvala za odgovore. Čestitam ti tudi za priznanje, ki si ga dobil. 

Matija Perko