Jezersko
Kranj
Naklo
Radovljica
Cerklje na Gorenjskem
Žužemberk
Čevljarskih šol ni več, tržiška obutvena industrija je vzela slovo. Namenoma smo zapisali industrija, saj obrtniki ostajajo in se prebijajo dalje. Težka bremena nekoč uspešne zgodovine in velikopotezne proizvodnje so sedaj padla na posameznike, ki še vedno občutijo dolžnost in odgovornost za nadaljevanje tradicije in trenutno plavajo z močnimi globalizacijskimi tokovi v boju za obstanek. Nekaterim od teh posameznikov smo zastavili vprašanja, ki posredno kažejo na trenutno stanje slovenskega čevljarstva kot ga dojemajo sami.
Zahvaljujemo se Alji Viryent Novak, Mihu Grosu – MIGI, Alešu Dolčiču – DAL in Mitji Hojaku, MIHOYA za prijazen odziv in odgovore na vprašanja, ki si jih lahko v celoti preberete v Šuštarskih novicah ter na naši spletni.
Bolj ko se poglabljamo v tržiško in tudi slovensko predindustrijsko zgodovino, bolj dobivamo jasno sliko, kako so nekoč obrtniška mestna jedra utripala v določenem ritmu dela od ranega jutra do poznega večera. Cehi so narekovali razvoj obrti, družbenega in družinskega življenja, zato so bile povezave med ljudmi tesne in močne, odgovornost do razvoja kraja pa nevprašljiva. Morda ste slišali za novodoben izraz glokalizacije, ki ga sestavljata besedi globalno in lokalno. Gre za preprosto idejo ali nasvet »Razmišljaj globalno, deluj lokalno«. Svet deluje globalno že precej dlje kot si mislimo in marsikateri izdelek tržiškega obrtnika je končal na drugem koncu sveta. V sodobnosti tudi lokalno pridobiva na vse večjem pomenu, kar nas bo samo še bolj povezovalo v gospodarskem in osebnem življenju. S tem pa se pojavljajo tudi novi izzivi in nove priložnosti od katerih bo najverjetneje odvisna naša skupna blaginja v prihodnosti.
