Dovžanova soteska kljub podrobni raziskanosti in že doslej znani izjemni raznovrstnosti zgornjepaleozojskih fosilov še vedno preseneti z novimi geološkimi zanimivostmi. Tokrat za novo najdbo niso zaslužni geologi, ampak domačini.

Oktobra lansko leto sta krajana Doline, Zdravko Primožič in Janez Kavčič prepoznala izjemnost velike skale, zvaljene po pobočju do poti, ki vodi po grapi Mrzlega studenca iz Dovžanove soteske na planino Kal. V njej je mrgolelo fosilov in na to sta opozorila geologe.

Pri ogledu je avtor tega zapisa z Geološkega zavoda Slovenije potrdil, da gre za redko in izjemno najdbo. V temnosivem apnencu je vse polno belih stebel morskih lilij, nekaterih celo do 3 cm debelih. Morske lilije so, nasprotno kot namiguje njihovo poljudno poimenovanje, živali. Pripadajo skupini iglokožcev, med katerimi so bolj znane morske zvezde in morski ježki, vendar so za razliko od njih morske lilije pritrjene na podlago. Za vse iglokožce je značilna 5-strana simetrija in skelet, sestavljen iz kalcitnih ploščic. Pri morskih lilijah, ki jih strokovno imenujemo krinoidi, ploščice, podobne gumbom, sestavljajo vse dele živali. Z mehkim tkivom so povezane skozi sredinske odprtine na način, ki omogoča delno gibljivost. Telo krinoidov delimo na koreninam podobne pritrdilne izrastke, pecelj in krono. Krono gradijo čaša ali kaliks in lovkam podobna ramena. Prvotne vrste so imele pet ramen, vendar se pri večini današnjih vrst ramena razcepijo vsaj na dva dela in jih je skupaj deset. Nekatere imajo na steblu še tanke vejaste izrastke ali cire. Vse te značilnosti, koreninam podobni izrastki, steblo s cvetu podobno čašo z rameni, in premikanje v vodi, jim dajejo videz lilij.

Krinoidi so ena najdlje živečih, s prostim očesom vidnih, organizmov na Zemlji. Pojavili so se v ordoviciju pred približno 480 milijoni let in, kar je morda malo znano, živijo še danes. Postopoma so se razvili v vse več rodov s številnimi vrstami, zelo različnih oblik in velikosti. Mnogi med njimi niso fiksno pritrjeni in se lahko premikajo po morskem dnu ali celo plavajo. Veliko pestrost in številčnost so dosegli v mlajšem paleozoiku, potem pa se skozi šivankino uho izmuznili najhujšemu množičnemu izumiranju konec perma. Skozi mezozoik so se zelo hitro spet razbohotili in že v juri so nekateri dosegali ogromne velikosti tudi do 20 metrov. V geološki preteklosti so poseljevali plitva priobalna območja toplih morij do globine 200 metrov, večina danes živečih pa ima raje globoko morje. Prehranjujejo se s filtriranjem planktona, ki ga lovijo na pinule, kratke, zelo tanke peresaste izrastke na ramenih.

V fosilnem zapisu so se redko ohranili v celoti. V veliki večini primerov lahko najdemo samo posamezne kalcitne ploščice okroglih ali zvezdastih oblik, razpršene v kamnini. In v taki obliki so krinoidi že dolgo znani tudi v Dovžanovi soteski. Najdeni so bili tako v črnih zgornjekarbonskih meljevcih kot v sivih apnencih, največ pa jih je v rožnatem in rdečem apnencu. A nova najdba je izjemna zaradi števila krinoidnih ostankov, debeline nekaterih pecljev, predvsem pa zaradi ohranjenosti nekaterih v relativno dolgih delov pecljev, ramen in cirov, med njimi tudi zelo tankih. Kateri vrsti krinoidov ti ostanki pripadajo, še ne vemo.

Apnenec, ki tvori to skalo, je nastal v zgodnjem permu pred približno 290 milijoni let. Zanimivo je, da plasti tega apnenca iste starosti, v katerih so bili tudi najdeni krinoidi, in pripada t.i. Rigeljski formaciji, gradijo tudi pobočje pred vhodom v sotesko. Majhen del njih je viden ob Razgledni učni poti na desnem bregu Tržišče Bistrice med plastmi trbiške breče in mostom na levi breg.

Soavtorica tega zapisa z Občine Tržič se je takoj strinjala, da je treba najdbo ohraniti in jo prepeljati na mesto, kjer jo bodo obiskovalci najlažje videli. Vendar pa prevoz ni bil mačji kašelj. Ta ogromna skala je tehtala več kot 3 tone in njen dvig je bil pravi podvig. Uspel je domačinoma, Urošu Megliču in Gašperju Ceferinu  na rahlo deževno sredo, 12. marca, ki sta jo, ne da bi jo med prestavitvijo odrgnila, pripeljala in odložila pred Informacijsko točko na izhodišču poti v Dovžanovo sotesko.

Naravni spomenik je s tem pridobil nov, čudovit eksponat, ki je bil doslej obiskovalcem skrit v strmem pobočju. Zahvaljujeva se domačinom za odlično sodelovanje.

Matevž Novak in Petra Hladnik