Prejšnji teden smo ugotovili, da knjižnica ni niti tih niti dolgočasen kraj. Knjižnice so polne idej; nekatere so glasne in samozavestne, druge sramežljive in se še vedno odločajo ali bi se sploh manifestirale. Tudi naša knjižnica je eden redkih krajev, kjer ustvarjalnosti ni treba upravičevati svoje prisotnosti. Lahko se preprosto sprehodi med policami, se usede in ostane nekaj časa.

V naši knjižnici je veliko ljudi, ki bi jih z veseljem imenovala umetniki. Ustvarjalci. Nekateri od njih ustvarjajo na očitne načine – z barvami, glino, svinčniki. Drugi imajo raje ročna dela, kot so klekljanje, pletenje ipd. – ustvarjanje z rokami, medtem ko njihove misli tavajo drugam. Nekateri šele začenjajo in niso prepričani, da si zaslužijo naziv umetnika, ker to kar počnejo »ne šteje«. Šteje! Potencial le redko pride z oznako in prvi neuspeli poizkusi niso indikatorji uspešnosti.

Potem pa so tu še manj opazni ustvarjalci.

Knjižnice so bile vedno dobra postojanka za pisatelje. Pisatelji, že objavljeni avtorji, prihajajo k nam, da raziskujejo, preverjajo dejstva, se spopadajo s slovnico in poiščejo pravo besedo. Ostali uporabniki niso zato nič manj pomembni. Čeprav pri nas ali doma tiho in osredotočeno berejo knjige, se pri nekaterih nekje med branimi vrsticami oblikujejo nove zgodbe. Nekateri že pišejo. Drugi še vedno čakajo na pogum in pravi trenutek.

Povedala bom kar naravnost: ni pisatelja brez knjižnice. Tako kot tudi ne bi bilo knjižnice brez pisateljev.

Knjižnice so varni kraji za ljudi, ki k nam pridejo brati, študirati, se sproščati in razmišljati. Včasih tudi ustvarjati. Seveda na način, ki ne povzroča nereda. Ta privilegij pripada otrokom na počitniških delavnicah.

Tudi meni se je naša mala knjižnica vedno zdela kot drugi dom. Zdaj je to pač poklicno. Včasih pa je bila zame najbolj varen in miren kraj, ki sem ga poznala. Še vedno se spominjam Joži, z belimi lasmi, ki me je rada nežno, a strogim pogledom, opomnila naj ne tečem med policami in naj bom malo tišja. Vedno sem jo ubogala. Seveda sem do naslednjega dne že vse pozabila, in sva vzgojno vajo ponovili.

Takrat so bile moj glavni razlog za obisk poletne delavnice za otroke, a nekje vmes med učenjem makrameja in risanjem sem se zaljubila tudi v knjige. Seveda je tudi šolska knjižničarka Metka pripomogla k temu, čeprav mi je bila Knjižnica dr. Toneta Pretnarja vedno najljubša saj je imela veliko več knjig kot šolska.

Najprej sem se zaljubila v tiste lahke zgodbice, pri katerih je bilo branje hitro in brez napora, kot gledanje filma v glavi. Nato so prišli fantazijske otroške zgodbe, prebrane petkrat, morda celo desetkrat. Kremplin Dese Muck ima pri meni še vedno posebno mesto tudi sedaj, ko posegam po njenem opusu za odrasle. V istem času sem posegla tudi po edini knjigi Anne Rice, ki jo je takrat premogla naša knjižnica. Še vedno se spominjam Janezovega komentarja: »Boš spet to brala? Pa jo sploh razumeš?!« Knjiga je bila namreč namenjena odraslim in s precej temačno tematiko.

Prebrala sem vse kar so mi dali v roke. In tudi tiste, ki so bile meni težje berljive čeprav so pripomogle k oblikovanju slovenske literature. Spominjam se kako težko sem brala kratek roman Ivana Cankarja, Na klancu in kako sem bila jezna na mojo, sicer najljubšo razredničarko, zdaj že pokojno učiteljico slovenščine, da nam je dala ravno to za domače branje.

Vse kar sem prebrala je v meni pustilo nek pečat. Dobre, slabe, precenjene ali težke knjige. Nekje na poti se je vse to branje tiho spremenilo v ljubezen do besed – in sčasoma do pisanja.

Nikoli nisem bila posebej pogumna pri deljenju svojih besedil. Življenje ni vedno puščalo veliko prostora za pisanje. Se mi pa zdi, da so se mi, odkar dneve preživljam v službi med knjigami, stvari nekako poravnale – kot, da bi končno našla tisti manjkajoči košček sestavljanke.

Ta blog je nekakšen odsev tega. Majhen a pomemben del mojega pisanja. Resnično me je ganilo, kako toplo je bil sprejet in prijetno presenečena sem bila, ko sem videla, da ga je v svojo Facebook sfero delila tudi ena slovenska pisateljica.

Vse to je pripeljalo do naslednje misli. Morda pisanje ne bi bilo tako zastrašujoče, če ga ne bi obravnavali kot nekaj, kar je rezervirano za »rojene pisatelje«. Morda bi bil začetek lažji, če bi obstajal prostor za literarne poskuse, igranje z besedami, učenje drug od drugega in občasno smejanje lastnim stavkom.

In točno to bomo počeli.

Napisala: Doroteja Smolej