9. avgusta 1945 se je rodil Tone Pretnar, izjemen Tržičan. Takole je v prispevku Poetična avra Toneta Pretnarja zapisal Zdravko Kecman, prejemnik Mednarodne Pretnarjeve nagrade za leto 2014:

Tone Pretnar je sanjal lepe sanje, najlepše od vseh, sanje o nečem nedosegljivem, k čemur človek stremi stoletja. To so sanje o resničnosti, vsakdanjosti, humanosti, ki je nujno potrebna, da bi življenje bilo bolj življenjsko. To niso sanje o rajskem vrtu niti ne izhajajo iz njega, temveč o človeških vrtovih, sadovnjakih in nasadih, v katerih rastejo in zorijo razni plodovi, potrebni za človekovo življenje. Njegove sanje govorijo o jutrih in večerih, o zahajanju in vzhajanju sonca, o mesečini in temnosti teme, o drugih svetlobah, ki prihajajo iz migljanja zvezd, o sijaju, ki prihaja iz kamna.

Zdi se, da je najlepša himna Tržiču, pa tudi vsem rekam v Sloveniji in v svetu, tista o sotočju Bistrice in Mošenika, kjer se Tržič zrcali v stotih podobah in oktavah. Kjer so se stekle in spojile tri, človeškemu umu nedoumljive, oblike ustvarjanja. To pa so slike in sličice, glasbeni navdihi in besede očaranosti. In vse to kot da bi prihajalo od Gregorčičeve himne Soči, Ungarettijeve delirijske ode, Poejeve žalostinke, in našlo zatočišče v sakralnih molitvah duše. To je harmonija najbolj vzvišenega navdiha, harmonija velikodušnosti, radosti, predanosti smislu sveta. Tone Pretnar z orfejskim glasom poje ne samo o reki, sotočju in šumenju, temveč izraža globoko ljubezen, ki je, kot vsaka iskrena in resnična ljubezen, namenjena vsemu, naravi, ljudem in je v sozvočju z univerzumom. In poleg ironične, na trenutke notne deskriptivnosti, s svojevrstno lahkotnostjo v višave dviga poetično.