Na Goljeku pri Trebnjem že deset let deluje gozdni budistični samostan Samanadipa, ki v skromnosti, tišini in tesnem stiku z naravo združuje mednarodno skupnost menihov. Samostan jim v zelenem, idiličnem zavetju narave nudi prostor za umik in samoto, hkrati pa so dobrodošli tudi obiskovalci.

Na prvi pogled se zdi, da budistični menihi sodijo daleč stran, v oddaljene dežele Vzhoda – a v resnici že leta živijo in delujejo tudi tik ob nas. Pred desetimi leti je v vasi Goljek pri Čatežu nastal gozdni budistični samostan, ki je bil dolga leta edini v Sloveniji.

Tako imenovano samotišče Samanadipa je redovniško zatočišče za manjšo skupino menihov iz gozdne tradicije theravadskega budizma. Pogosto jih lahko v njihovih prepoznavnih rjavih oblačilih srečamo tudi v Trebnjem.

Začetki gozdnega samostana na Goljeku

Samostan Samanadipa je aprila 2016 ustanovil častiti adžan Hiriko, rojen kot Primož Korelc iz Dolenjske. Ta je že pri devetih letih prvič stopil v stik z budizmom in se kmalu začel zanimati za vprašanja življenja in smrti. Pri dvanajstih letih je začel meditirati, pri 15 letih pa je jasno začutil, da želi postati menih, čeprav ga je sprva pot vodila v drugo smer – na biotehniško gimnazijo, kjer se je pripravljal na študij veterine.

Kljub temu ga je vse bolj privlačilo meniško življenje, zato je po maturi sedel na vlak, ki ga je odpeljal v Italijo, kjer je leta 2004 sprejel meniške zaobljube. Njegova pot se je nato nadaljevala v Angliji, kjer je postal novinec in bil leto kasneje posvečen v meniha. Nato je živel v drugih samostanih v Veliki Britaniji, Novi Zelandiji, Italiji in na Tajskem. Kljub temu da je živel v skladu z budistično tradicijo gozdnih menihov, je ohranil močno povezanost z domačim okoljem in ljudmi, zato si je prizadeval, da bi del te prakse prenesel tudi v Slovenijo.

Ko je od neke gospe prejel meniški bivalnik, se je pokazala priložnost, da svojo željo lahko uresniči. Manjšo leseno uto, imenovano kuti, je postavil na posestvo svojih starih staršev na Goljeku in ob pomoči prostovoljcev je tam kmalu zaživel gozdni samostan.

Hiriko je bil predstojnik samostana vse do leta 2022. Čeprav ne živi več v meniški skupnosti, pa je ohranil tesno povezanost s samostanom na Goljeku, saj deluje kot njegov zastopnik.

Dom menihov z vsega sveta

V budističnem gozdnem samostanu na Goljeku je trenutno sedem stanovalcev. V skupnosti živi pet budističnih menihov, ki prihajajo iz Nizozemske, Paname, Nemčije, Francije in Velike Britanije, ter redovnica, ki je Slovenka, med njimi je tudi novinec, ki se jim je pridružil iz Avstralije.

»To je najbolj zelena dežela, v kateri sem kdaj živel. Kot gozdni menihi imamo radi mirno, samotno življenje v bližini narave, dreves in živali. To okolje je zelo primerno za razmislek in meditacijo ter poglabljanje v Budove nauke,« je svoje vtise ob našem obisku strnil Phāsuko, ki prihaja iz Nizozemske. V meniško življenje je bil posvečen v Veliki Britaniji, kjer je kot menih živel pet let, nato pa dve leti v Avstraliji, na Novi Zelandiji in na Tajskem, konec leta 2019 pa je prišel v Slovenijo. »In od takrat nisem več odšel, lepa dežela je,« pravi.

Samostan sestavljajo tri ločene posesti v okolici vasi Goljek. Vključuje glavno hišo, ki je bila zgrajena leta 1933. Približno deset minut hoje skozi gozd je hiša za goste, v vasi Kriška Reber pa je še ena hiša z več sobami za menihe. Kot pravi Phāsuko, ne načrtujejo širitve samostana. »Želimo, da skupnost ostane majhna – s približno pet do sedem ljudmi, ki lahko živijo v tišini, osami in zbranosti.«

Samotišče Goljek sicer velja za sedež samostana, ki ima na Kočevskem še podružnično samotišče, kjer pa menihi živijo v meditativni tišini gozda, obiskovalcev tam ne sprejemajo.

Skromnost kot temelj meniškega vsakdana

Skromnost je ena temeljnih značilnosti življenja budističnih menihov, ki se zavestno odpovedujejo udobju in materialnim dobrinam, da bi lahko živeli bolj preprosto in zbrano. Različnih obredov in ritualov ne izvajajo, temveč se le držijo preproste dnevne rutine.

Vstajajo pred zoro, nato pa opravijo različna dela, kot je denimo vzdrževanje posesti in različna popravila. Okrog 10. ure se zberejo ob hrani v glavni hiši. To je tudi edini dnevni obrok menihov, saj po poldnevu ne jedo več. Prav tako menihi ne smejo kuhati sami, zato jim obroke pripravlja novinec, sicer pa so odvisni od obiskovalcev ali dobrote drugih. Dopoldanski čas je tudi priložnost za pogovor, po 12. uri pa se menihi umaknejo v samoto.

Menihi tako večinoma živijo zelo umaknjeno življenje in se ne posvečajo zunanjim dejavnostim, razen nujnim opravilom. Občasno se odpravijo v Trebnje, kjer jih lahko srečamo pred katerim od nakupovalnih središč. »To je del tradicije, ki sega vse do časa Bude pred približno 2500 leti. Menihi so takrat hodili s svojo posodico in sprejemali hrano od ljudi, ki so jo želeli darovati. Ne smejo pa prositi zanjo, razen če jih kdo vpraša, kaj potrebujejo. Prav tako ne smejo pristopiti k ljudem in jih prositi za hrano – odločitev je vedno na strani darovalca,« pripoveduje Anīgha, ki prihaja iz Paname, menih pa je postal na Šrilanki, kjer je ostal tri leta, nato pa se je decembra leta 2023 pridružil skupnosti na Goljeku.

Kot ob tem dodaja Phāsuko, so ljudje pri nas radodarni. »Ni se še zgodili, da bi se nekdo odpravil v Trebnje in ne bi dobil ničesar. Ljudi, ki nam darujejo hrano, ne poznamo. Nekateri so radovedni, pridejo do nas in nas vprašajo, kaj počnemo. Skušamo jim pojasniti, če jih zanima kaj več, pa jih povabimo v samostan, kjer se lahko podrobneje pogovorimo o tem, kdo smo in kaj počnemo,« pravi in poudarja, da menihi denarja ne smejo sprejemati.

Srečanje z drugačnim načinom življenja

V samostanu na Goljeku sprejemajo tudi obiskovalce, vendar je pomembno, da ti prispejo dopoldne. Dobrodošli so tudi samo za pogovor, če želijo, pa je mogoče v samostanu ostati nekaj dni, seveda ob spoštovanju njihovih vodil in dnevne rutine.

V bližini samostana imajo ločeno posest z dvema sobama, kjer obiskovalci običajno ostanejo tri do pet noči, kar jim omogoči prvi stik z življenjem menihov. Oddaljenost od vsakdanjega okolja jim pomaga, da se umirijo, si vzamejo odmor od svojih skrbi in dobijo priložnost za poglobljen pogovor.

Menihi poudarjajo, da živijo preprosto in ne sprejemajo denarja, zato je bivanje brezplačno. Obiskovalci lahko samostan izkoristijo kot prostor za razmislek in »zrcalo« lastnega življenja, saj jim menihi razložijo svojo prakso in Budov nauk, ki temelji na razumevanju življenja brez ustvarjanja nepotrebnega trpljenja in nemira.

Meniški vsakdan med disciplino in tišino

Vodila budističnih menihov temeljijo na preprostosti, zadržanosti in spoštovanju življenja. Med drugim zajemajo nenasilje do vseh živih bitij, resnicoljuben in spoštljiv govor ter vzdržanost od razvedrila, zabave in lepotičenja. Menihi namreč ne poslušajo glasbe, ne gledajo televizije, živijo v celibatu in se odrekajo vsakršnemu udobju.

Morda so jih prav zaradi njihove skromnosti in mirnega načina življenja vaščani lepo sprejeli. Od ustanovitve samostana konfliktov niso imeli, najhuje, česar so bili deležni, je bila sumničavost ljudi, ki načina življenja budističnih menihov ne poznajo.

Desetletje po nastanku tako samostan na Goljeku ostaja tih prostor umika. Čeprav budistična tradicija prihaja od daleč, se v tukajšnje lokalno okolje umešča predvsem skozi svojo skromnost in preprostost, ki ne zahteva veliko, a ponuja nekaj bistvenega: mir, čas in priložnost za razmislek.

Besedilo: Joži Sinur
Foto: Rok Nose