OŠ je obiskovala v Trebnjem, šla na Gimnazijo Novo mesto in študij nadaljevala na Elektro fakulteti, kar je bilo veliko presenečenje vseh, ki so jo poznali. Pravi, da je bilo ravno to tisto, o čemer ni ničesar vedela in radovednost jo je gnala v odkrivanje neznanega. Kljub študiju, ki je bil kompleksen, je hkrati odstirala druga področja, predvsem računalništva, kjer je uspešno zaključila študij računalništva in informatike. Rada pove, da so njen karakter delno izoblikovali šport, delo v vinogradu in njena mlajša brat in sestra. Kot diplomantka ljubljanske Fakultete za elektrotehniko je nadaljevala izobraževanje na magistrskem študiju na Golden Gate University v San Franciscu.

Je nekdanja slovenska podpredsednica 12. Vlade Republike Slovenije in ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo ter evropska komisarka za promet v Evropski komisiji pod vodstvom Jean-Claudeja Junckerja.

Je tudi zelo uspešna podjetnica in svetovalka na področju razvojnih strategij za podjetja, lokalne skupnosti in regionalne razvojne agencije.

V politiko ste vstopili in se pokazali kot ministrica za razvoj kohezijskih projektov. Zelo hitro vas je pot odpeljala v Bruselj in lahko rečemo, da ste z ekipo v evropskem prometnem prostoru več kot uspešno opravili svoje poslanstvo. Kakšna je bila pot, ki vas je pripeljala na mesto evropske komisarke?

Težko govorim o poti, saj je bilo sosledje dogodkov nenačrtovano, obenem pa sem imela občutek, da me je življenje ves čas pripravljalo prav na to vlogo. Po poklicu sem diplomirana inženirka računalništva in informatike (Fakulteta za elektrotehniko Ljubljana), z magisterijem iz informacijskih ved Univerze Golden Gate iz San Francisca in predsedniškim MBA iz Poslovne šole Bled. To je bila dobra osnova za dodajanje znanj, modrosti, vedenj iz celega sveta. Tudi poklicna pot je bila zelo raznolika, od študentskega dela, ki me je vodilo tudi v tujino, do pripravništva v Metalki in vodenja enega prvih oddelkov v poslovnem okolju na svetu za upravljanje širokopasovnih podatkovnih mrež v Silicijevi dolini, pa do direktorice sektorja za delo z operaterji v Telekomu Slovenije, podpredsednice uprave Telemacha, in, pred vstopom v politiko, 14 let samostojne podjetniske poti, ki mi je prinesla številne nagrade za inovacije in najuspešnejše svetovalne projekte v drzavi. Pomembno vlogo pri oblikovanju notranjega ustroja je imela moja družina, moja starša, moje brezskrbno otroštvo in vzgojeno spoštovanje do dela, znanja in srčnosti. Gotovo me je močno zaznamoval tudi šport, številna potovanja, od katerih je še posebej naredila name vtis Škotska, kamor se še vedno z veseljem vračam in me nikoli ne pusti ravnodušne.

Ga. Violeta je nosilka črnega pasu v veščinah Tae-Kwan-Do in Hap-Ki-Do. Je tudi nekdanja kadetska jugoslovanska reprezentantka v košarki in nekdanja slovenska prvakinja v metu kopja.

V Sloveniji uživate izjemen ugled. Javnomnenjske raziskave vas vedno postavljajo pod sam vrh. Od kod to zaupanje?

To boste pa morali vprašati ljudi, če ta vaša teza res drži. Sem zelo delaven človek, dobronamerna, ne sodim in se uspešno poslavljam od pričakovanj. Imam rada življenje in ljudi. Želim vedno delati dobro, vmes seveda včasih tudi pihnem mimo. Napake in stranpoti so sestavni del življena, učenja. Sprejemam jih s toleranco do sebe in drugih.

Mag. Violeta, večina vas pozna kot evropsko komisarko. Ste sploh kdaj razmišljali, da boste politik?

Ne, sem se pa poleg poklicne poti ves čas ukvarjala tudi z družbeno odgovornimi deli, prostovoljnim delovanjem v dobro družbe; kot dolgoletna članica taborniškega odreda Sive Jelše, kot prostovoljka Rdečega križa, kot udeleženka delovne brigade. Ob tem sem si prislužila odlikovanje udarnice ter nenazadnje z vodenjem InCo gibanja, ki je s številnimi prostovoljnimi aktivnostmi, dogodki, razvojnimi projekti več let vzpodbujalo razvoj inovacijske zavesti tako med mladimi, v podjetjih, lokalni skupnosti in med novinarji. Prav slednje me je pripeljalo tudi tudi v programski svet Univerze Stanford v Kaliforniji za področje inovacijskega novinarstva. S prostovoljnim delom in razvojem družbene zavesti nadaljujem tudi danes kot ustanoviteljica in kuratorka globalnega gibanja Ecocivilisation, ki si prizadeva za preobrazbo in preliv naše civilizacije v bolj ubrano, trajnostno vzdržno, sonaravno družbo. Ze vrsto let sem tudi krvodajalka, podpornica projekta Botrstvo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, mentorica prostovoljka v razlicnih programih doma in po svetu, vse pogosteje pa tudi pomagam ljudem v socialni stiski preko različnih donacij in prostovoljne pomoči.

Na odgovornih položajih v državi ni nobene ženske. Razmišljate o kandidaturi na naslednjih volitvah?

Živimo v prelomnih časih, ki nam omogočajo, da se ozremo vase in vprašamo, kaj smo naredili, kje smo bili, ko nas je narod potreboval, ko nas je potrebovala skupnost, ko nas je potreboval sočlovek, narava, prostor. Seveda mi je mar, kaj se dogaja okoli mene in se po svojih najboljših močeh povezujem, aktiviram, da vendarle obdržimo svojo državo, jo častno  razvijamo dalje in delujemo v imenu humanosti, demokratičnih pravic in v podporo blaginje življenja. Sodelujem z različnimi nevladnimi organizacijami, družbeno-odgovornimi skupinami in jim pomagam pri razumevanju trenutne gospodarske, politične in socialne situacije v Sloveniji, EU in v svetu. Moje pravilo je, da sem na voljo razvoju dogodkov. Zagotovo se ne bom skrivala. Ali sem pa jaz tista prava oseba, ki bo vodila gibanje ali neko politično opcijo na volitvah, bo pa še pokazal čas. Zagotovo pa bom pustila svoj odtis.

Kako na vašo karierno pot gleda družina. Je kaj prikrajšana?

Vedno sem se trudila biti dobra mati, a hkrati razvijati svoje potenciale in živeti polno življenje. Seveda se pojavljajo dvomi, ali bi lahko naredila se več. A ko danes pogledam svoja otroka, sem na njiju zelo ponosna. Zrasla sta v samozvestna, samostojna človeka, ki znata uživati v življenju in hkrati prevzemata številne odgovornosti ne le za svoje dobro, ampak tudi v dobro širše družbe. Tako da menim, da sem naredila dobro delo. Še vedno pa jima, tudi danes, držim prostor, da se čutita varna in podprta na svoji poti.

Ne morem mimo pandemije z virusom Covid-19, ki je pustila veliko sled v gospodarstvu, v popolni ustavitvi določenih področij. Ravno na koncu vašega mandata se je pričelo dogajati. Ali se lahko iz tega kaj naučimo in najdemo tudi kaj pozitivnega?

Verjamem, da je vsaka kriza tudi priložnost. Pandemija se je zagotovo globoko zarezala v vse ravni našega življenja. Pokazala je tudi na realnost našega moralnega in vsebinskega ustroja. Ne morem reči, da mi je všeč, kar vidim. Razdvojen narod na več plasti, nekompetentno vodenje na mnogih področjih, zmedeni in prestrašeni ljudje, netransparentno obveščanje. A prepričana sem, da bo iz te doro pognojene zemlje vklilo žlahtno seme in da bomo iz pandemije izšli močnejši, z novim navdihom in svežo povezovalno vizijo.

Zdravstvena kriza je zelo velika. Kaj menite, se nam bo uspelo obdržati nad gladino?

Zdravstvena kriza je pokazala, kako pomembno je razumevanje delovanja sistemov, sistemska znanost, o kateri pa naši trenutni voditelji bolj malo vedo, zato se tudi nekatere dobronamerne poteze izgubijo in ne dosežejo zaželenih rezultatov. Tistim, ki vedo, pa so vrata povsod zaprta. Vse bolj smo ujeti v mrežo paradoksov, kot je na primer to, da imam danes vtis, da so največja nevarnost države zdravi, odgovorni  ljudje. Da je sramotno delati pošteno in zaslužiti za dobro opravljeno delo. Da politika kupuje glasove in ne rešitve. Da je laž vrednota in večja je, bolj zastrupi tudi vse, kar je dobrega. Če želimo uspešno delovati kot družba, se moramo uravnoteženo razvijati in opolnomočiti vsakega člana naše skupnosti, da razvije svoje talente in jih čim bolj učinkovito uporabi v svoje dobro in dobro celotne družbe. Zagotovo je pandemija pokazala ne samo na krizo vrednot, ampak na zastarelost družbenih sistemov, še posebej državnih in političnih.

Gospodarstvo in Slovenija. Kako ga vidite?

Gospodarstvo je trenutno najbolj stabilen steber naše družbe. Izjemen preporod in uspeh slovenskega gospodarstva meji že na mali čudež. Po izgubi 70 % trga ob razglasitvi samostojnosti imamo enega najvišjih izvozov v EU. Vse bolj so naša podjetja ne le dobavitelji, ampak razvojni partnerji mnogim mednarodnim korporacijam. Žal pa zgodba o uspehu ne velja za državna podjetja, kjer se nadaljuje razprodaja državne srebrnine, kar pa je še ostalo v državnih rokah, se upravlja, še zlasti v zadnjem obdobju, neodgovorno, v podporo ozkim interesom in v podporo neke ideologije, ne pa naroda, ki prav državna podjetja potrebuje za svojo suverenost in neodvisnost. Veseli me smelo prestrukturiranje v smeri zelenega načrta, ki prinaša številne poslovne priložnosti, kar pa žal spet ne velja za državo in državna podjetja.

Menite, da morda obstajajo tudi alternativni modeli za stabilno in uspešno rast?

Zagotovo je v današnjem času ključen poudarek na inovativnosti. Inovativnost, ki je invencija, ki jo je trg opazil, jo ceni in jo je pripravljen plačati, ustvarja zadostno dodano vrednost za dostojno življenje in zadostno akumulacijo za trajnostno vzdržen razvoj. Analiza Združenja Manger, ki uporablja za samooceno svojih članov moj model evolucijskega razvoja poslovnih sistemov in ki smo ga s kolegicami še dodatno posodobile, kaže, da se slovenska podjetja vendarle premikajo od delavnih in učečih, ki so temeljila na produktivnosti in neprestanih izboljšavah, v smeri mislečih podjetij, ki poleg omenjenih vzvodov uporabljajo tudi inovacije za umeščanje na trg in konkurenčnost. To je vzpodbudno in upam, da bomo nadaljevali v tej smeri. Žal slednjega ne moremo trditi za večino državnih podjetij, ki so še močno vpeta v stare vzorce delovnih okolij s poudarkom na avtokratskem vodenju, brez navdiha in naprednega voditeljstva. Svet pa v iskanju nove ekonomske paradigme. Osebno polagam upanje na krožno gospodarstvo, socialno podjetništvo, participativne modele soustvarjanja in podjetja, ki vlagajo profit nazaj v socialno okolje, izboljšanje pogojev življenja in družbeno odgovorne projekte. Na izkušnjah slednjih lahko pričakujemo v naslednjem desetletju pojav novega ekonomskega modela, ki bo zamenjal neolibralističen model, ki se vedno temelji na vrednotah imperializma in izčrpavanja.

Kakšno je vaše videnje prihodnosti malih podjetij, ki jih je je vedno več?

Temelj slovenskega gospodarstva so mala podjetja. Predstavljajo skupaj tudi največjega zaposlovalca v državi. Verjamem vanje in vzpodbujam razvoj tako start-upov kot tudi družinskih podjetij. Tega ne smemo izgubiti. Trenutno pa je šibka točka njihovo financiranje, ki je neprilagojeno malim podjetjem. Vse premalo je tudi inovativnih finančnih mehanizmov, ki bi dovoljevali mešano strukturo financiranja in višjo stopnjo kapitalizacije nepovratnih sredstev.

Kaj menite o sedanji vladi?

Trudi se dokazati, da je vse, kar je bilo, slabo. Nima pa dovolj znanja in dobronamernosti, da bi kritiko lahko nadgradila s svežim navdihom. Nobeni vladi ni lahko v času pandemije. A odmik od ljudi, represija, zavajanje, zanikanje demokratičnih vzvodov in človekovih pravic se slej ko prej vrne kot bumerang. Če temu dodamo še zavestno razdvajanje naroda in obujanje nekih preživetih vzorcev, to ni le nevarno za obstoj države, ampak dela tudi zgodovinsko škodo vsemu, kar nas je pripeljalo do samostojnosti, enakovrednosti v družini evropskih in svetovnih narodov. Vlada igra nevarno igro in nisem prepričana, da igra po svoji taktirki oziroma po uresničljivem modelu.

Kako gledate na občino Trebnje, na vaš rodni kraj, ki v zadnjih letih doživlja gospodarski razcvet. Bi kaj spremenili?

Občina se razvija v skladu z odnosi, ki obstajajo med ljudmi. Res je, da se gospodarske dejavnosti odlično razvijajo. Tudi infrastrukturni projekti so prinesli nove priložnosti. Občina ima tudi zdravo razmerje med večjimi in manjšimi podjetji.  A zagotovo se da še več narediti na kakovosti družbenega življenja, infrastrukturi za mlade, ozaveščanju ter oživljanju kulturne in naravne dediščine ter izboljšanju medčloveških odnosov. Čestitke županu, da je uspel izpeljati toliko projektov v tako politično neugodni strukturi. Osebno pa vabim vas, drage sokrajanke in sokrajani, da se več smejete, zabavate, si pomagate in poskrbite, da je ljubezen tista, ki žari in povezuje. Skupnosti so naše največje bogastvo. Njihova moč je zagotovilo, da se ohranjala lokalna samooskrba, krepi nacionalna zavest, medgeneracijsko sodelovanje in humanost.

Sedaj na nek način povezujete svet oz. ljudi dobre volje. Malo o dolgoročnem planu Ecocivilisation in morda tudi povabilo ljudem, da pobliže spoznajo vaše »poslanstvo.«

Z izkušnjo evropske komisarke so mi veliko bolj jasne globalne povezave, vloge različnih narodov in držav pri oblikovanju podobe sveta, zgodovine in vizij prihodnosti. S temi izkušnjami sem samo še nadgradila svoja razmišljanja o človeku, naši vlogi na planetu Zemlja in usodi zahodne civilizacije. Danes že poznamo nekako petdeset tisoč let človeške zgodovine. Mnogo različnih civilizacij je že bivalo v tem času na planetu Zemlja. A kot so na različnih geografskih področjih vzcvetele, se razbohotile, so v relativno kratkem času (nekaj desetletij), tudi propadle. Značilnost prejšnjih civilizacij so bila preseljevanja narodov, nenehna preoblikovanja meja imperijev. Bilo bi zelo naduto razmišljati, da bo ravno naša civilizacija nekaj posebnega, da ne bo propadla, da se podoba sveta ne bo več spreminjala. Imamo pa vendarle vsaj 2 značilnosti, ki so nam enkratne. Živimo v času, ko je celoten planet zakoličen, kar pomeni, da moramo reševati izzive tam, kjer smo. Preseljevanje narodov povzroča trenja, konflikte, ki lahko preidejo v vojne. In še nikoli svet ni bil tako tesno informacijsko povezan in to v realnem času kot danes. To bi morali mnogo bolje izkoristiti in namesto, da čakamo na propad, je naš predlog, da se zavestno reinventiramo, preoblikujemo in s pomočjo družbenih in civilizacijskih inovacij skupaj ustvarimo preliv v nekaj novega. Če poenostavim oceno trenutne situacije, vidim 3 poti razvoja naše vrste: propad, transhumanizem, ecocivilisation. Transhumanizem predvideva oblikovanje nove vrste, ki bo mešanica tehnologij in človeka (humanoidi), ne le na ravni podpore tehnologije človeškim hibam, ampak povsem nova civilizacija, ki jo mnogi želijo ustvariti, ki bo mešanica človeka in stroja. Jaz ponujam 3 opcijo – eko civilizacijo, ki kot osrednji vzvod uspeha postavlja kakovostne odnose, planet kot eko zono galaxije in preblikovanje osredotočenja na 5 ključnih organizacijskih stebrov: bitja, skupnost, prostor, zavest, odnosi. Vabim vas, da se pridružite. Trenutno smo prisotni že v 20 državah, imamo 2-3-mesečne dogodke. Dobrodošli.

Vaše znanje je zelo široko in zanimivo. Lahko poveste kaj o šamanski akademiji, akademiji borilnih veščin? Kaj vas je pritegnilo?

To sta dve pomembni obdobji v mojem življenju. Obe akademiji sta mi dali poglobljen vpogled v večdimenzionalnost človeka, ki je poleg fizične in intelektualne ravni tudi čustveno, duhovno, socialno in energijsko bitje. Črni pas mi je prinesel uvide v moč vizualizacije, v pomen uravnoteženja prej imenovanih dimenzij in izjemne sposobnosti, ki jih človek lahko razvije s ponavljajočimi gibi s pretokom energij. Šamanske tehnike, ki sem jih spoznala, pa so mi omogočile spoznavanje sposobnosti, uvid v poslanstvo, šibke točke, predvsem pa sem se naučila številnih orodij, ki mi pomagajo, da krmarim skozi življenje in ob tem tudi pomagam drugim. Med nevednimi je veliko strahu in celo odpora do tovrstnih znanj. Nikar. Stvari, ki so preživele že več tisoč let, imajo zagotovo pomembno vrednost za človeštvo. Vsaka generacija pa tudi doda nekaj sodobnega, svežega.

Rada posežem po vaših knjigah, saj so drugačne od večine inbralca vzpodbudijo k razmišljanju, odpiranju novih izzivov, predvsem pa po »še.« Koliko je vseh skupaj? Se rojeva kaj novega?

O, hvala. Ja, poskušam navkljub vsej dinamiki, ki je okoli mene, čim več brati. Pripravljamo pa tudi 2 novi knjigi: »Ecocivilisation In Action: Circular Economy« (Ekocivilizacija v akciji: krožno gospodarstvo) in »Ecocivilisation – Our New Destination«(Ekocivilizacija – naša nova destinacija). Ponovno pišem tudi poezijo in morda tudi le-ta kdaj najde pot v knjižno izvedbo.

Po kakšnih knjigah pa radi posežete sami?

Moj izbor je zelo raznolik. Od filozofskih do strokovnih, do poezije in romanov. Trudim se, da sledim tako slovenski kot tudi evropski in svetovni literaturi in miselnim prebojem. Zima je pravi čas, da zmanjšam kup neprebranih knjig in si ponovno poglobim ter razširim um, v okviru katerega lahko ustvarjam s svežim navdihom.

Kako si zapolnite prosti čas, če ga je kaj? Kaj vas nahrani?

Pohodništvo, vrt, joga, telovadba, pogovori s prijatelji, številna večerna virtualna srečanja s somišljeniki iz celega sveta, ki delijo zgodbe lokalnih izkušenj. Pa tudi na orglice še zaigram in na piščal, včasih pa me pokliče tudi boben. 

Za konec morda kakšno dobro misel, citat, popotnico za bralce, občane.

»Mi smo prihodnost, ki jo iščemo«, »mi smo predniki naših potomcev« in če ne mi, kdo bo ustvarjal lepši svet? Skupaj zmoremo, skupaj ustvarjamo, novo upanje, Ecocivilisation.

Res je. Življenje je eno veliko platno, na katerega je smiselno nanesti čim več barv. Le tako barvito bo pisano in igrivo ter iskrivo.

Mojca Smolič

Foto; arhiv VB