Za najboljšega športnika leta 2024 občin Trebnje in Mirna je bil na tradicionalni prireditvi Športnik leta razglašen Miha Zarabec. 33-letni trebanjski rokometaš je svojo športno pot začel v Trebnjem, nadaljeval v Mariboru in Celju, leta 2017 pa je odšel v tujino – najprej v Nemčijo, nato na Poljsko. Čeprav že vrsto let večino časa preživlja v tujini, se vedno znova rad vrača v rodno Trebnje.

Za vami je že bogata športna kariera, v kateri ste osvajali lovorike, tako klubske kot reprezentančne. Kaj pa vam pomeni priznanje, kot je naziv športnik leta v domači občini?

Vsako priznanje za športnika pomeni veliko, pomeni, da je bilo trdo delo prepoznano. Meni osebno priznanje Občine Trebnje pomeni še toliko več, ker je Trebnje moje mesto in s ponosom se vračam domov, kadarkoli imam priložnost.

Že dobrih deset let nosite dres slovenske moške rokometne reprezentance. Lani ste z ekipo na olimpijskih igrah v Parizu osvojil četrto, na evropskem prvenstvu v Nemčiji pa šesto mesto. Kakšni spomini ostajajo?

Z reprezentanco smo v zadnjih letih res naredili velik korak naprej, vknjižili smo kar nekaj dobrih rezultatov. Uspeli smo se prebiti v sam svetovni vrh najboljših reprezentanc, pa vendar nam je malo zmanjkalo do še boljšega rezultata. Vseeno smo lahko zelo ponosni, še posebej na zadnji rezultat z olimpijskih iger v Franciji.

Lanske olimpijske igre so bile sicer za vas že druge. Leta 2016 ste takrat v Riu de Janeiru z reprezentanco osvojili 6. mesto. Kako pa se spominjate svojih prvih olimpijskih tekem?

Res je, ko pravijo, da so olimpijske igre največji športni dogodek. Neverjeten je občutek, ko prideš v olimpijsko vas, ko začutiš vzdušje, ko te prevzame ambient, ko vidiš vse športnike v olimpijski vasi …

Na olimpijskih igrah v Riu sem bil med mlajšimi, lani v Parizu pa že med starejšimi. Čas hitro beži in veliko priložnosti za nastop na olimpijskih igrah verjetno ne bo več. Vendar pa gre za tako poseben dogodek, da vseeno pomislim, da se izplača vztrajati še naslednja tri leta.

Čeprav se vam je olimpijska kolajna lani za las izmuznila, pa ste nosilec legendarne bronaste medalje s svetovnega prvenstva, ki je leta 2017 potekalo v Franciji. Slovenijo je takrat zajela prava rokometna evforija.

Svetovno prvenstvo v Franciji leta 2017 je bilo za našo reprezentanco res nepozabno. Enostavno je bilo nekje v zvezdah zapisano, da bo Slovenija osvojila medaljo. Že od samega začetka smo čutili, da nam lahko uspe.

In vse se je izšlo po naših načrtih, tudi tekme, na katere nismo imeli nobenega vpliva. Na koncu še osvojena zgodovinska tekma proti Hrvaški. Kakšen teden po zmagi se sploh nismo zavedali, kaj nam je dejansko uspelo. Slovenijo smo takrat na nek način povezali, čutili smo podporo slovenskih navijačev, evforijo in energijo … Res nepozabni občutki. Sem pa prepričan, da bo Slovenija tudi v prihodnje še osvajala medalje, saj imamo neverjetno kakovosten rokomet.

Kako pa se spominjate svojih rokometnih začetkov?

Rokomet mi je bil dejansko položen v zibelko. Mami mi je že takoj kupila prvo rokometno žogo, oče pa je takrat še igral rokomet in enostavno je bilo zapisano, da moram po njegovih stopinjah.

Spominjam se svojih začetkov, ko sem v prvem razredu sedel na tribuni in gledal trening dve leti starejših dečkov. Alojz Radelj me je takrat poklical na igrišče in me vključil v trening. Tako sem takrat začel trenirati in ko se je tudi za mojo generacijo začel rokometni krožek, sem bil praktično že v ospredju z znanjem.

Prvih sedem sezon ste sicer kot rokometni igralec branili slovenske klubske barve – najprej domačega Trebnjega, nato ste igrali še v Mariboru in Celju. Leta 2017 vas je športna pot vodila v Nemčijo – za THW Kiel ste igrali šest sezon. Igrati za nemški klub so bile vaše velike rokometne sanje.

Že od malih nog sva z očetom spremljala vsako tekmo nemške lige in vsaka tekma pri njih je kot praznik. Tako mi je postala nemška liga cilj, v katerem sem se želel preizkusiti. Danes lahko potrdim, da nemška liga še vedno velja za najmočnejšo ligo na svetu. Res je bil užitek igrati tam – vsaka tekma je bila razprodana, res en velik spektakel kot v ligi NBA.

V sezoni 2023/24 ste nemški dres zamenjali za dres poljske Wisłe iz Płocka. Je poljski rokomet drugačen od nemškega?

Zagotovo je velika razlika v kakovosti lige. Tukaj na Poljskem so tekme malo manj kakovostne, tako da lahko prihraniš nekaj moči. Imamo tudi malo več časa zase, manj je resnih tekem, kar je zelo pomembno za nas starejše igralce, če lahko tako rečem, saj si lahko na ta način podaljšamo profesionalno kariero.

Kateri pa je vaši največji klubski uspeh oz. katerega se najraje spominjate?

Lahko rečem, da je vsak uspeh pomemben in vsak je nepozaben. Vendar pa lahko izpostavim osvojeno lovoriko lige prvakov s Kielom. To je bilo res nekaj posebnega, sploh v tistem težkem času, ko smo se soočali s pandemijo.

Petnajst sezon že branite rokometne klubske barve. Športna kariera pogosto prinaša tudi poškodbe.

Hvala bogu nikoli nisem imel resnejših poškodb. Vedno pa se najdejo kakšne težave, predvsem z mišicami, vendar pa te nikoli niso bile tako hude, da bi moral izpustiti kakšno zelo pomembno tekmo. Pred nedavnim sem imel težave z hrbtom, ki sem jih rešil v najkrajšem možnem času, vendar sem po osmih letih vseeno moral izpustiti zelo pomembno tekmo proti Nantesu, ker je bilo tveganje za nadaljevanje sezone preveliko.

Prav zaradi poškodbe ste morali marca izpustiti kvalifikacijski tekmi s slovensko reprezentanco za Euro 2026. Kdaj vas bomo spet lahko spremljali na reprezentančnih tekmah?

Reprezentančna kariera ne traja tako dolgo kot klubska. Prihajajo nove, mlajše generacije, ki že igrajo v vrhunskih klubih in kar naenkrat je konkurenca postala ogromna. Sam sem še pri močeh in želim si nastopati za Slovenijo, dokler bo mogoče in dokler mi bo to dopuščalo telo. Nisem se razmišljal o koncu reprezentančne kariere, tako da me boste zagotovo še videli na kakšnem prvenstvu.

Kakšni so sicer vaši načrti za prihodnje?

S poljskim klubom imam veljavno pogodbo do leta 2026. Zaenkrat vse poteka super, klub in jaz smo zadovoljni. Seveda pa se to lahko zelo hitro spremeni, tako pač je dandanes v športu. Rad bi igral rokomet na vrhunskem nivoju še vsaj tri leta, potem pa bo treba oceniti, kako in kam naprej.

Pred osmimi leti ste se podali v tujino. Po vseh teh letih pa se še vedno radi vračate domov – v Trebnje.

Kot sem že omenil, se v Trebnje vedno rad vračam. Trebnje mi res ogromno pomeni, tu so moja družina in prijatelji. V Trebnjem si napolnim baterije in se sprostim po vsakodnevnih napornih treningih in tekmah. Ljudje namreč pogosto mislijo, da je življenje športnika enostavno in brez stresa, vendar temu ni tako. Vsak zase ve, kaj rabi, da si malo spočije glavo in da telo spet zadiha. Zame je to Trebnje.

Tako kot se vi radi vračate v Trebnje, Trebanjci radi navijajo za vas. Veliko oporo in podporo pa ste imeli in imate v svoji družini.

Družina je zame vedno na prvem mestu, saj imam v dobrem in slabem podporo z njene strani. In res sem neizmerno hvaležen za to, člani družine so bili ob meni od samega začetka kariere. To je tisto, kar vsakemu športniku olajša kariero. Čeprav nismo vsak dan skupaj, imam občutek, kot da smo. Spremljajo vse tekme, opravijo dolgo pot, da prihajajo navijat in podpirat moj klub ali reprezentanco. In to je tisto, zaradi česar tudi še uživam v rokometu.

Miha, hvala lepa za pogovor in uspešno še naprej.

Piše: Joži Sinur, Glasilo občanov