K obujanju spominov na preteklost letne šole v naravi v občini Trebnje me je spodbudil prispevek v januarskem Glasilu občanov občine Trebnje v rubriki Pogled v preteklost z naslovom Trebanjsko smučišče, v katerem je omenjena tudi zimska šola v naravi v Bohinjski Bistrici, ki jo je vodil profesor športne vzgoje Nace Sila. Organizacija te šole je bila zelo zahtevna, saj so učenci bivali v telovadnici osnovne šole. Spali so na jogijih, ki smo jih tja vsako zimo pripeljali iz Trebnjega. Trajala je le nekaj let, za uveljavitev smučanja med mladino pa je bila izredno pomembna.

Lani je minilo 50 let od prve letne šole v naravi v Puntiželi pri Puli. Udeleževali so se je vsi učenci 4. razreda iz občine Trebnje. Šolo smo imeli v Taboru jugoslovanske mladine. Učenci in učitelji so spali v šotorih na napihnjenih plavalnih blazinah. Poleg šole plavanja kot osrednjega programa je potekal tudi pouk po predmetniku in urniku za 4. razred, prilagojen pogojem v naravi. Ta prva šola v naravi je s prevozom trajala enajst dni.

Organizacijo in nadaljnji razvoj šole v naravi je prevzela takratna Občinska izobraževalna skupnost (OIS) in aktiv ravnateljev petih osnovnih šol v občini Trebnje. Že naslednje leto je bila šola v Kampu Tašalera, ki smo ga za nekaj let najeli pri Arenaturistu iz Pule. Tu smo kmalu zgradili montažno kuhinjo in pokrito jedilnico. Pri tem sta nam zelo pomagali delovni organizaciji Trimo in Dana. Z nakupom novih šotorov in jogijev so se bistveno izboljšali bivalni pogoji v taboru, v svoji kuhinji pa smo lahko pripravljali kakovostno prehrano. Šola v naravi je bila, če uporabim sodobno terminologijo, zahteven projekt. Poskrbeti je bilo treba za zdravstveno varstvo učencev, zato smo imeli v vsaki izmeni zdravnika ali medicinsko sestro. V taboru smo imeli avtobus za prevoz učencev na plažo in kombi za nabavo živil.

Leta 1980 je OIS Trebnje v Pavićinih pri Puli kupila zapuščeno istrsko kmetijo z 90 ari zemlje. Te objekte smo v treh letih s tihim pristankom puljske občine uspeli za silo usposobiti za izvajanje programa  šole v naravi. Tako smo šolo v naravi leta 1984 preselili na to lokacijo, ki je nudila dovolj površin za postavitev tabora in rekreacijske dejavnosti. Slaba stran te lokacije pa je bila dvokilometrska oddaljenost od morja. OIS Trebnje je začela na občini Pula s postopkom za pridobitev dokumentacije za preureditev obstoječih objektov v kamp. Postopki so bili dolgotrajni, ker je občina pogosto spreminjala urbanistične pogoje. S koncem leta 1989 smo dobili gradbeno dovoljenje za kamp. Zaradi vojne v Republiki Hrvaški in njene osamosvojitve leta 1991 smo morali šolo v naravi v Pavićinih opustiti. Prav tako je propadlo gradbeno dovoljenje za izgradnjo kampa.

Šolo v naravi smo po letu 1991 izvajali ob slovenskem morju v Strunjanu in na Debelem rtiču ter v centrih obšolskih dejavnostih. Šola v naravi na teh lokacijah pa ni bila več takšna, kot smo jo imeli v Istri 17 let. Ohranila je šolo plavanja, izgubila pa je taborniški način bivanja v naravi in osiromašila nekatere učne vsebine o naravi in družbi.

Zlasti v Tašaleri smo po končanih dveh izmenah šole v naravi imeli tudi letovanje predšolskih otrok iz vse občine. Tudi mirnski in trebanjski taborniki so taborili v tem kampu. Z njimi smo sploh dobro sodelovali pri postavljanju in podiranju tabora in izvajanju programa šole v naravi. Šola v naravi je bila pomembna oblika vzgojno-izobraževalnega dela osnovne šole. Redke so bile šole v Sloveniji, ki so jo uvedle. OIS Trebnje je imela zanjo veliko razumevanje. V tej šoli so se vsi učenci naučili plavati in nekaj dni živeti v enakopravni skupnosti svojih vrstnikov. Deležni so bili učnih vsebin, ki jih pouk v učilnicah ni mogel dati.

Ali se bo ta pristna šola v naravi še kdaj ponovila, je težko reči. Vprašanje je tudi, ali bi jo sodobni, v marsičem razvajeni in v virtualni svet usmerjeni učenci sprejeli. Nedograjeni objekti v Pavićinih pa več kot 30 let samevajo in propadajo. Lastnik teh objektov je Občina Trebnje, Osnovna šola Trebnje pa ima nalogo, da jih za silo vzdržuje.

Za konec naj povem še to, da je bila šola v naravi brezplačna. Takrat nismo iskali za ta namen denar na dobrodelnih koncertih, kot je to tako pogosto danes.

B: Štefan Kamin, nekdanji ravnatelj OŠ Trebnje, F: Osebni arhiv Štefana Kamina