Za najbolj skrbnega lastnika gozda Območne enote Novo mesto za leto 2025 je bil izbran 65-letni Peter Pekolj, ki s soprogo živi v mirni Dobrniški dolini, v kraju Vrbovec. Skupaj sta vzgojila tri sinove, ki so si že ustvarili svoje domove, Peter pa danes z veseljem uživa v vlogi dedka dveh živahnih vnukinj.

Kmetijo je že pred leti podedoval po starših. Ker je bil Peter dolga leta zaposlen kot poklicni voznik, se do upokojitve kmetiji ni mogel popolnoma posvetiti. V tem času sta pomembno vlogo pri vzdrževanju kmetije odigrala njegova brata – Anton, ki živi v sosednji hiši, in mlajši brat, ki živi nedaleč stran. Z njuno pomočjo so bila polja vedno obdelana, dvajsetglava živina preskrbljena in les iz gozda pravočasno spravljen.

Peter je že od mladih let vajen dela v gozdu, saj jih je oče z lastnim primerom učil, da je treba kruh služiti s svojimi rokami in ne na plečih drugih ljudi. Leta 2012 je opravil tečaj varnega dela z motorno žago, čeprav je bil že od prej vajen dela z njo. Od takrat pri delu v gozdu vestno uporablja zaščitno opremo. Še vedno pa se rad udeleži izobraževanj Zavoda za gozdove ali Društva lastnikov gozdov, katerega član je.

Ko se je po upokojitvi začel bolj posvečati domačiji, se je ob vztrajnem spodbujanju revirnega gozdarja odločil, da bo tudi svojim 12 hektarjem gozda, od katerih so štirje hektarji nasadov iglavcev, ostalo pa so večinoma avtohtoni bukovi sestoji, namenil še več skrbi in časa. Na ogolelih površinah je robido odstranjeval s srpom, da je sproščal naravno mladje. Ob strokovni pomoči revirnega gozdarja je dodatno prazne površine zapolnjeval s sadikami iz drevesnice, kar mu je dalo dodatno motivacijo. Kljub zahtevni obžetvi, ki jo je zaradi bujne podrasti opravljal tudi dvakrat letno, delo v gozdu doživlja kot sprostitev. Danes letno obžanje 1,75 hektara, sadike pa redno ščiti pred jelenjadjo. Najlepše pa ga je videti, ko z nasmehom na obrazu preudarno pove: »Danes je gozd prej strošek kot dohodek, a če gozd zahteva, se delo naredi in se z njim ne odlaša.«

Z redno sečnjo skrbi za nego svojih gozdov, vendar se je v zadnjem času sodelovanje z revirnim gozdarjem žal okrepilo predvsem zaradi pojava lubadarja, ki pustoši tudi v njegovih gozdovih. Delo v gozdu si je olajšal s tem, da si je kupil sodoben kmetijski traktor in ga opremil s sodobnim vitlom, poleg tega pa si je privoščil še cepilec.

Poleg gozdarstva se Peter z veseljem posveča tudi gasilstvu. V prostem času gre rad tudi v hribe ali z druščino na skupen izlet. Še vedno pa rad obhodi svojo posest, kjer v miru in tišini dobi ideje za nadaljnje delo. Za v prihodnje si želi predvsem, da bo lahko redno opravljal negovalna dela na površinah, ki so se odprle po lubadarju. Poleg tega načrtuje še nekoliko odpreti svoje gozdove z vlakami, da bo lahko normalno negoval tudi starejše sestoje.

Predvsem pa želi s svojim zgledom mlajšim generacijam pokazati, da se trud, delovne navade in odgovoren odnos do narave vedno obrestujejo. Moč za to pa črpa iz sedanjosti. »Najbolj sem ponosen na svojo ženo, saj me v vsem podpira in spodbuja ter se nanjo lahko povsem zanesem,« pravi Peter, človek, ki ga krasijo širok nasmeh, preprostost, predanost in iskrena skrb za gozd.

Miloš Kecman, Zavod za gozdove – Krajevna enota Trebnje
Foto: Dušan Pirc