Z avtobusom, ki je »pobiral« pohodnike od Mokronoga do Šentlovrenca, smo se odpeljali do Žirovnice. Med potjo smo slišali nekaj šal predvsem  iz knjižice »Vicev na račun policije ni-vse je res«, ki jo je ministrstvo za notranje zadeve izdalo v času ministrovanja Andreja Štera, kar nam je popestrilo pot po monotoni avtocesti in kot običajno nam je mentor Viki osvežil znanje o slovenskih vršacih, ki so se videli iz avtobusa.

Prva glavna postaja je bila pred Čopovo rojstno hišo v Žirovnici, kjer smo dobili gradivo o poti in bone za prigrizke in pijačo ob poti. Postanka v Voklem nisem prej omenil, kjer smo se ustavili za kavico in praznjenje mehurjev, kjer so se fantje »izprsili« s prispevki po 2 EUR.

Pred Čopovo rojstno hišo nas je pričakal domačin v Čopovi podobi in predvsem pohodnice so se rade slikale z njim. Ogledali smo si spominsko sobo z razstavo o življenju in delu Matije Čopa. V hiši se nahaja tudi sedež Zavoda za turizem in kulturo občine Žirovnica – informacijska točka občine Žirovnica. Z mlado vodičko smo se nato odpravili na pot.

Že kmalu je sledil prvi postanek na Selu pred staro gostilno Osvald, kjer smo se posladkali s kašo prelito z medom, kar  posebnost teh krajev, ki jim pravijo tudi Kašarija. Na Selu je tudi Osnovna šola Žirovnica, kjer smo si v Aleji velikih rojakov pred šolo lahko ogledali doprsne kipe peterice pomembnih Slovencev, rojenih v občini Žirovnica: Antona Janše, Matije Čopa, Franceta Prešerna, Franca S. Finžgarja in Janeza Jalna, v hodniku OŠ pa tudi razstavo likovnih del »Slikarska kolonija Vrba«.

Del pohodnikov v Aleji velikih rojakov pred njihovimi kipi. Desno OŠ Žirovnica.

V Breznici smo si ogledali rekonstrukcijo čebelnjaka Antona Janše, Na informacijski tabli ob čebelnjaku smo si lahko prebrali podatke o življenju in delu čebelarja Antona Janše, postregli so nam z medico ( ne iz Janševih časov ), prejeli smo pohodniški žig, napravili eno »gasilsko« pred čebelnjakom  in odhiteli naprej.

Pred rekonstrukcijo čebelnjaka Antona Janše na Breznici.

Pot nas je ves čas vodila najprej po pločniku ob glavni cesti, nato po ozkih uličicah in poteh proti Doslovčam , kjer na pobočju stoji  domačija Frana Saleškega Finžgarja, kjer nam je prijazna domačinka povedala nekaj besed o življenju in delu tega pomembnega moža. Hiša skupaj s kozolcem in skednjem predstavlja muzej na prostem, ki prikazuje gradbeno in bivalno kulturo kajžarske družine konec 19. stoletja. V kletnih prostorih je na ogled razstava o življenju in delu Franca Saleškega Finžgarja.

Do Finžgarjeve domačije nas je pot vodila po kopnem, od tu naprej pa smo se pričeli vzpenjati po sicer shojeni snežni gazi proti Jalnovi domačiji na Rodinah. Na najvišji točki s čudovitim razgledom smo imeli krajši postanek za prvo malico.

Na Rodinah smo si ogledali Jalnovo muzejsko hišo, ki obsega vežo, črno kuhinjo, hišo in kamro. Slednja je preurejena v Jalnovo delovno sobo, opremljeno z deli in predmeti iz pisateljeve zapuščine.

Posebnost Jalnove hiše so tudi tradicionalne božične razstave jaslic in velikonočne razstave pirhov. Jalnov pranečak nam je povedal nekaj besed o pisatelju, použili smo še zadnjo hrano iz nahrbtnika in jo veselo mahnili proti Vrbi.

Najprej po zasneženi ( toda spluženi ) cesti in nato po gazi preko polja smo se podali v Vrbo. Za mašo ob 12. uri v cerkvi Sv. Marka smo bili pozni, smo prišli pa še pravočasno, da smo si lahko ogledali Prešernovo rojstno hišo in použili ričet pred proslavo. Kot smo že navajeni, se je po koncu pohoda začelo vreme slabšati. Pihalo je in nosilo sneg, zato je večina poiskala zavetje v topli notranjosti avtobusa. Najbolj vzdržljivi in seveda kulturno razgledani so vzdržali do konca proslave, ko smo se po isti poti vrnili domov. Kot to povemo velikokrat je bil tudi tokratni pohod čudovit in nekaj posebnega, udeleženci smo uživali vsem, ki niste bili z nami je seveda lahko žal. Pridite z nami pa naslednjič, boste videli kako nam bo lepo.

Martin Hočevar