Kar 51 planincev našega planinskega društva, se nas je zbralo v nedeljo, 24.09.2023, zjutraj na avtobusni postaji v Trebnjem in kljub slabemu vremenu sme se dobre volje odpeljaliproti Dalmaciji in otroku Braču.  

V Ogulinu smo imeli malo daljši postanek za ogled mesta in domovinskega muzeja. Ker je bilo tudi proti Dalmaciji slabo vreme in močna burja, smo potovali po »stranskih« cestah in si ogledali še mesta Knin, Gračac in Sinj. Nadaljevali smo pot do Splita in nato s trajektom do Supetarja ter vse do Postira, kjer smo se namestili v hotelu.  

Drugi dan tabora smo se peš odpravili na 337 metrov visoko Velo Brdo nad Postiro in si ogledali kapelico sv. Mihovila. Lepa pohodna pot je potekala med nasadi oljk, kjer smo občudovali lepe razglede na okoliške otoke in celino. Nadaljevali smo pot mimo etno vasice Dol do najstarejšega naselja na Braču, vasice Škrip, kjer smo si ogledali muzej otroka Brača.  Na poti do hotela smo zavili še do kamnoloma z znamenitim Herkulesom.

Tretji dan smo vstali malo bolj zgodaj, saj nas je čakal vzpon na Vidovo goro (780 m), ki je najvišji vrh  Brača in tudi vseh jadranskih otokov. Pot ni bila preveč zahtevna, bila pa je polna norih razgledov, sploh na vrhu, ko smo vsi občudovali pogled na Bol in Zlatni rat oz. po »naše« Zlati rt.  Iz vrha smo imeli čudoviti panoramski pogled na otoke Hvar, Korčulo in Vis. Po nadmorski višini čez 700 metrov, smo komaj čakali, da popoldne preživimo preživeli v toplem in čistem morju.

Četrti dan smo se kmalu po zajtrku odpravili do Selc, do cerkve Kristusa Kralja, ki jo v notranjosti krasi kip Srca Jezusovega, delo kiparja Ivana Meštrovića. Kip je izdelan iz odlitkov granat iz druge svetovne vojne. Nato smo se spustili do Sumartina in nadaljevali pohod do Povlja. Tu smo si ogledali starokrščansko baziliko narejeno med petim in šestim stoletjem.

Naslednji dan smo se odpeljali do predela Drage vode (339 m), od koder smo se peš podali mimo Pustinje Blaca do samostana Blanca iz 16. stoletja. Prav vsi smo bili presenečeni, da Pustinja Blaca ni puščava v dobesednem smislu besed, tukaj ni značilnega puščavskega peska, ampak ime izhaja zaradi prebivalcev, puščavnikov, ki so tu živeli v samoti, molitvi in duhovnem življenju. Markanten samostan skrit v skali ima še zelo dobro ohranjeno knjižnico, šolo, cerkev, zvezni observatorij in črno kuhinjo. Zadnji puščavnik iz družine Miličević je umrl leta 1963 in od takrat je samostan samo še muzej. Od tu smo se spustili po nekdanjih terasah samostanskih vinogradov do zaliva Blaca, kjer nas je čakala ladnjica ter nas odpeljala do Bola. Prečudoviti Bol z veliko znamenitosti smo si ogledali iz ladjice, predvsem kućo u kući (hišo v hiši). Očarala nas je tudi zgodba te hiše, ki nam jo je zelo doživeto povedal naš Ciril Doles.

Šesti dan tabora je bil bolj turistično obarvan. Z avtobusom smo se odpeljali do kraja Pučišča ter si ogledali klesarsko srednjo šolo. Šola je ena redkih v Evropi, v kateri dijaki oblikujejo kamen v umetnine vse ročno. Ogledali smo si še Milno in Sutivan. Tu smo vsi iskali zvonik z belim kamnitim mačkom v njem. Čudoviti dan smo zaključili s kopanjem v Postiri in lovljenjem zadnjih sončnih žarkov.

Zadnje jutro našega tabora je bil slovo od Brača, vožnja s trajektom, ogled Splita ter njegove tržnice. Prav vsi smo bili zelo presenečeni nad gnečo turistov v mestu, saj vendar je le zadnji septembrski dan…

Bilo je lepo, veliko smo se smejali, peli, jedli predvsem pa preživeli skupaj čas v naravi in v skalah. Tam, kjer smo trebanjski planinci najrajši….

Zapisala Brigita Jenkole