Tatjana Mihelčič Gregorčič, dolgoletna ravnateljica Glasbene šole Trebnje, je s svojim delom in zgledom, predanostjo umetnosti in izobraževanju pomembno zaznamovala življenje naše skupnosti in pustila trajne sledi v razvoju kulturnega prostora občine Trebnje. Za življenjsko delo in njen izjemen prispevek k razvoju kakovostnega glasbenega izobraževanja in utrjevanju vloge glasbene umetnosti v lokalni skupnosti in širše ter krepitvi kulturne prepoznavnosti občine ji je Občina Trebnje z velikim spoštovanjem podelila naziv častne občanke.

Vaš glasbeni talent in ljubezen do umetnosti imata globoke korenine v vaši družini. Kako je nanju vplival vaš oče Silvester Mihelčič, ki je bil glasbeni učitelj?

Ljubezen do glasbe sem podedovala po očetu Silvestru Mihelčiču, ki je bil moj vzornik in vodja številnih komornih sestavov in orkestrov v Beli krajini. Igranje v orkestru je imelo zame poseben čar. Dejavna sem bila v harmonikarskem orkestru, tamburaških skupinah in najrazličnejših mešanih sestavih, ki jih je vodil moj oče in je zanje pisal tudi priredbe. Tako sem večino svojih osnovnošolskih in srednješolskih dni preživela v glasbeni šoli, na številnih vajah in nastopih.

Glasbenik je bil tudi moj brat Silvester, po očetovi strani pa še strici in njihovi otroci. Tako sem bila jaz trinajsta v družini Mihelčič, ki se je poklicno zavezala glasbi. Za mano so se na to pot podali tudi moji bratranci in sestrične ter nečak Silvester.

Po končani Akademiji za glasbo ste se zaposlili v GŠ Črnomelj, leta 1983 pa ste začeli sooblikovati kulturno krajino Temeniške in Mirnske doline. Takrat ste se zaposlili na GŠ Trebnje, leta 1986 ste postali pedagoški vodja in šest let kasneje ravnateljica. Leta 1993 ste izpeljali vse postopke za oblikovanje samostojnega zavoda GŠ Trebnje, v katerem ste bili kot ravnateljica zaposleni do konca februarja lani. V tem času ste uspeli oblikovati izobraževalno ustanovo, ki je tudi nepogrešljiva ustvarjalka kulturnega utripa v okolju. Katero je bilo glavno vodilo pri vašem predanem delu?

Moje delo je zaznamovala predanost glasbi in učiteljskemu poklicu. Vedno sem si prizadevala glasbo približati otrokom in širšemu občinstvu, saj gre za dragoceno dobrino, ki lahko v naša življenja prinese veliko lepega. Kdor je resnično zaljubljen v svoje delo, je pripravljen premagovati vse ovire in napore, ki mu pridejo na pot.

Na GŠ Trebnje sem se zaposlila v šolskem letu 1983/1984. Zamenjala sem prof. Romano Rek, ki se je vrnila domov v Prlekijo. Tudi sama sem mislila, da bom v Trebnjem ostala leto ali dve, saj sem bila že kot študentka in po študiju asistentka prof. Janeza Boleta in dr. Brede Oblak kot demonstratorka učnih ur v osnovnih in glasbenih šolah za dijake srednje glasbene šole in študente glasbene pedagogike Akademije za glasbo. GŠ Trebnje je bila takrat enota CIK Trebnje in je delovala v zelo majhnem obsegu. Ko so me prepričali, da sem postala vodja enote, sem se šele začela zavedati, da ima šola kot enota zelo omejene možnosti za delovanje in razvoj. Z ustanovitvijo zavoda je moja vizija o šoli, ki bi nudila glasbeno izobraževanje otrokom v Temeniški in Mirnski dolini, postajala resničnost.

Težko bi strnili vse dosežke, ki so zaznamovali vašo kariero. Od poučevanja do dolgoletnega ravnateljevanja, ko ste preudarno širili programe GŠ Trebnje, zagotovili redno vključevanje šole v okolje, poskrbeli za bogato dokumentarno gradivo … Kaj vas je v teh letih motiviralo?

Motivirala me je želja, da bi glasbena šola postala del lokalnega okolja – da ne bi bila sama sebi namen, ampak bi izkoristila vse potenciale, ki jih ima kot vzgojno-izobraževalna ustanova. Vključevanje v lokalno okolje učencem omogoča, da rezultate svojega dela predstavijo širšemu občinstvu in dobijo potrditev, ki pomembno pripomore k motivaciji za delo. Sodelovanje z lokalnim okoljem utrjuje tudi ugled in prepoznavnost šole in omogoča dvig glasbene kulture tudi pri tistih, ki nimajo formalne glasbene izobrazbe.

Velik poudarek ste dali skupinskemu muziciranju. Kako je to pomembno pri vzgoji glasbenikov?

Pomembno se mi zdi, da je pouk karseda praktično naravnan, za kar sem si prizadevala tudi v času vodenja šole. Zavedati se moramo, da je osnovno glasbeno izobraževanje v prvi vrsti namenjeno vzgajanju ljubiteljev glasbe in posredovanju osnov ter da se večina učencev z glasbo ne bo ukvarjala poklicno. Eno glavnih poslanstev glasbenih šol je torej usposabljanje posameznikov za uspešno sodelovanje v ljubiteljskih sestavih tudi po koncu šolanja. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da ima možnost sodelovanja v komornih skupinah, zborih in orkestrih pomembno vlogo pri motivaciji mladih, zato sem tovrstno udejstvovanje kot ravnateljica še posebej spodbujala. Skupinsko ustvarjanje učencem daje priložnost za druženje in jih opogumlja za nastopanje, saj je velikokrat lažje stopiti na oder v družbi sošolcev.

Med drugim ste pustili pomemben pečat pri vodenju pevskih sestavov, s katerimi ste se uspešno predstavljali tudi na tekmovanjih …

Vedno mi je bilo v največje veselje delo na področju mladinskega zborovskega petja. Vodila sem otroške, mladinske, dekliške in mešane mladinske zbore. Tako sem si prizadevala mlade navdušiti za bogato slovensko zborovsko literaturo, večglasno petje in ustvarjanje polnega zborovskega zvoka. Vse pevske zasedbe, ki sem jih vodila, so bile za delo zelo motivirane, zato sem se s pevci redno udeleževala revij, tekmovanj in snemanj ter prirejala samostojne koncerte. Izpostavila bi tri projekte, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin. Z Mladinskim pevskim zborom OŠ Trebnje sem leta 2001 na RTV Slovenija posnela skladbe Jakoba Ježa za avtorsko zgoščenko Pojem, igram. Z istim zborom sem v letih 2001 in 2002 izvedla projekt Slovenska ljudska pesem v jazzu, ki ga je zasnoval pianist Renato Chicco. Slednji je pripravil mojstrske priredbe slovenskih ljudskih pesmi v jazzovski preobleki, ki smo jih v sodelovanju z Renato Chicco Triom izvedli na koncertih po vsej Sloveniji, predstavili pa smo se tudi v oddaji Slovenska ljudska pesem v jazzu na TV Slovenija. Čudovita izkušnja je bil tudi samostojni koncert Prižgimo si lučke leta 2014. Za ta projekt sem k sodelovanju povabila skladatelje Bojana Glavino, Tomaža Habeta in Egija Gašperšiča, ki so priredili pesmi koroške skladateljice Lenčke Kupper. Te smo z otroškim pevskim zborom, učenci solopetja in inštrumentalnim ansamblom glasbene šole, ženskim pevskim zborom iz Dobrniča ter lutkarsko skupino Mokre tačke iz Mokronoga izvedli nepozaben večer, na katerem je na moje povabilo z nastopajočimi večkrat zapela priznana mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko.

Ste v času svojega službovanja opazili spremembe v načinu dela v glasbeni šoli?

Delo v šoli je težko primerjati izven družbenega konteksta, saj je bil način življenja pred 30 leti povsem drugačen kot danes. Kar se ni spremenilo, je to, da je še vedno prava umetnost in izziv mlade motivirati za vadenje. Zdi pa se mi, da smo si bili včasih pripravljeni vzeti več časa in vložiti več energije tudi v dejavnosti, ki niso nujno prinesle takojšnjega uspeha, saj so zahtevale več poglabljanja in natančnosti. Danes opažam, da sta prenasičenost z informacijami in hitro sprejemanje vsebin na družbenih omrežjih privedla do tega, da je naša pozornost razpršena. Razpeti smo med željo po storilnosti in poplavo vsebin, ki jih nimamo časa kritično ovrednotiti. Tako lahko tudi pri mladih generacijah opazimo, da se na splošno težje zberejo in za dalj časa usmerijo v eno dejavnost. Pri glasbi je to zelo pomembno, saj obvladovanje glasbila zahteva veliko rednega vadenja. Seveda se ves trud in energija na koncu obrestujeta, a sadovi dela običajno niso vidni po enem tednu, ampak po enem ali več mesecih. Glasba je tek na dolge proge, danes pa bi si marsikdo želel kratek šprint do cilja.

Veliko večji izziv v izobraževanju mladih je danes tudi razvijanje kritičnosti in glasbenega okusa. V sodobnem glasbenem izobraževanju se danes uveljavlja trend vse pogostejšega izvajanja popularne glasbe po izboru učencev. To seveda samo po sebi ni napačno, treba pa se je zavedati, da je naloga učiteljev in staršev, da svoje otroke vzgojijo in jim ponudijo pester nabor vsebin. Če otroci nenehno izvajajo in poslušajo le eno zvrst glasbe, če jih prepustimo spletnim algoritmom, ki jim na platformah nenehno ponujajo podobne vsebine, ne moremo pričakovati, da bodo razvili poglobljen odnos do glasbe. Prav tako škodljiva je izpostavljenost glasbenim vsebinam brez premisleka, kako kakovostna je neka izvedba. V vsaki glasbeni zvrsti poznamo izvrstne izvajalce, istočasno pa lahko na spletu zasledimo veliko zelo povprečnih ali celo podpovprečnih posnetkov, ki se sicer lahko pohvalijo z velikim številom ogledov, a je to tudi njihova edina odlika.

Če povzamem, bi rekla, da so danes mladi v večji nevarnosti, da bodo postali žrtve nekakovostnih glasbenih vsebin »na prvo žogo«. Preobilje vsega na nizki ravni ni bogastvo.

Delo in glasba ostajata neizbrisno vpeta v vaš vsakdan. Kako danes nadaljujete svojo predanost umetnosti in izobraževanju? Kakšne so vaše želje, načrti?

Ljubezen do glasbe je bila vedno del naše družine. Doma radi poslušamo raznovrstno glasbo, spremljamo dokumentarne oddaje o glasbi, plesu in kulturi na splošno, z veseljem pa se udeležujemo tudi kulturnih prireditev in koncertov, na katerih sedaj, ko sem v pokoju, lahko uživam v vlogi poslušalke.

Za nekaj ustvarjalnih načrtov mi je v času službovanja zmanjkalo časa. Tako bi si zelo želela uresničiti zamisel o oblikovanju zbirke zborovskih napevov. Načrtov mi ne manjka in hvaležna sem, da mi novo življenjsko obdobje omogoča, da si čas razporedim po svoje in ga namenim ljudem in stvarem, ki jih imam najraje.

Tatjana Mihelčič Gregorčič, iskrene čestitke ob prejemu naziva častne občanke in vse dobro tudi v prihodnje.

Joži Sinur
Foto: Rok Nose in Alenka Stražišar Lamovšek