V letošnjem letu žanje uspehe, drugega za drugim. Zadnja nedelja v aprilu je bila otvoritvena za motokros in tudi večino slovenskih voznikov se je v Pakracu na Hrvaškem prvič preizkusilo na odprtem državnem prvenstvu. Fantje so priložnost odlično izkoristili in v skoraj vseh kategorijah pobrali najvišja mesta.

Na zmagovalni oder, in sicer na tretjo stopničko, je kljub želodčnim težavam stopil še eden od velikih dolenjskih mladih upov − Žan Oven #342, voznik AMD Šentvid pri Stični, in sicer v kategoriji do 85 kubičnih centimetrov.

Le slab mesec kasneje, 16. maja, pa se je v Velikem Kalu, Šentvid pri Stični, ki je bolj poznano pod imenom dirkališče Cukarca, udeležil domače motokrosistične dirke. Kljub temu, da tekma zaradi epidemije še ni smela sprejeti gledalcev, se je zbralo lepo število dirkačev iz štirih držav, ki so se pomerili v devetih različnih kategorijah. Žan je nastopil v razredu do 85 kubičnih centimetrov in se veselil zmage v obeh vožnjah. Tako je s skupnim številom 50 točk kar za 8 točk ugnal drugouvrščenega.

Kdo je mladi, obetavni voznik motokrosa Žan Oven?

Prijeten najstnik, ki bo decembra dopolnil 14 let. Osnovno šolo obiskuje v Velikem Gabru in je z lepim uspehom končal 8. razred. Ljubezen do motorjev mu je zlezla pod kožo že kot otroku, saj ni nikoli zamudil nobene tekme. Doma si jih je večino ogledoval po televiziji, na tekme pa je odhajal z očetom in s stricem. S tekmovanjem je pričel pri 10. letih in že takoj je bilo videti, da je iz pravega testa. Vozi motor Husqvarna. Njegovi začetki so bili na 65 ccm motorju. Še letos vozi 85 ccm, prihodnje leto pa mora zaradi starostne omejitve prestopiti  v kategorijo 125 ccm.

Kje je bila tvoja prva tekma?

Prva tekma je bila v Brežicah, marca 2018, kjer sem vozil v skupini do 65 kubičnih centimetrov. Sledile so Slovenske Konjice in še ostale, kjer si šenisem upal voziti dovolj hitro, da bi lahko osvajal višja mesta.

A vendarle so sledile dobre tekme z visokimi rezultati. Kakšno je bilo preteklo leto?

V letu 2020 sem bil pokalni prvak v 85 kubičnih centimertih in skupno drugo mesto na državnem prvenstvu. Tako se, prav na vseh tekmah sem stal na zmagovalnih stopničkah.

Kje se najraje voziš?

Najlepše vožnje so mi doma v Cukarci. Lepa proga in občutek domačnosti sta velika motivatorja za dobro vožnjo in posledično dober rezultat. Zelo rad imam tudi progo Zlatka Friglja v Jesenicah na Dolenjskem – je ena naj zahtevnejših prog v Sloveniji.

Tukaj si letos zelo dobro opravil s celotno konkurenco.

Ja, tekmo v Cukarci, ki je bila v mesecu maju, sem kar težko pričakoval. Bil sem zelo motiviran in neučakan. V obeh vožnjah sem zmagal z veliko prednostjo in osvojil 1. mesto.

Kdo pa je tvoj trener?

Osnov motokrosa me je naučil stric Aleš, nato pa je vajeti prevzel eden najboljših trenerjev v Sloveniji Aleš Zajec.

Je strog trener?

On je mojster in točno ve, kje sem dober, kje slabši in kje moram kaj izboljšati.

Kje poleg treninga na progi krepiš svoje telo?

Doma. Imam svoj fitnes, kar mi je ugodno, saj ga lahko koristim ob vsakem prostem času in vremenu.

Te je kaj strah pred tekmo?

Strah ravno ne, imam pa pred vsako tekmo tremo. Po navadi skušam vse misli usmeriti v samo vožnjo, ki je pred mano in izklopiti ostalo, kar me ne motivira in mi jemlje energijo.

Kaj pa sama tekma? Kaj razmišljaš med vožnjo?

Vedno skušam motivirati sam sebe in se v celoti fokusirati v samo progo, vožnjo. To pomeni, da če je sam start slabši in sem bolj zadaj, potem so misli usmerjene v dirko in misel, kako prehiteti tekmece. V kolikor sem med vodilnimi, si vedno skušam ustvariti čim večjo prednost; da imam neko rezervo že zaradi morebitnega padca. Veliko lažje je voziti hitrejše idealne linije, če nimaš čisto za petami tekmeca.

Koliko pa vas po navadi nastopa na tekmi v določeni kategoriji?

Če primerjam tujino in domači teren, je razlika ogromna. Doma nas je recimo na državni tekmi v Cukarci nastopalo v moji kategoriji okoli 20. Na tekmah v Italiji pa nas je po navadi preko 70, kjer se nato pomeri najboljših 40 v A skupini in ostali v B skupini. Štartne rampe skoraj vedno dosežejo maksimalno število dovoljenih 40 voznikov.

To zna biti kar nevarno, če je na startni rampi toliko tekmovalcev.

Res je in zelo moraš biti previden, da si najdeš dobro pozicijo, da ne trčiš v soseda, da se kam ne zapneš, predvsem pa je pomembno, da v taki gneči ne zamudiš starta in ne popustiš v prvem zavoju. Dober štart je v motokrosu ključ do uspeha.

Kaj so tvoji največji dosežki?

V letu 2020 sem bil v kategoriji do 85 kubikov pokalni prvak in dosegel skupno drugo mesto na državnem prvenstvu do 85 kubikov.

Si se že kdaj poškodoval?

Ja, imel sem grd padec, kjer sem si zamaknil vretence. Pri rehabilitaciji pa mi je pomagal g. Marko Tomič. Na srečo pa kakšnih zlomov nisem imel in upam, da bo tako skozi celotno kariero.

Kar nekaj posebnih tekem je za tabo in kljub mladosti je na vsaki tekmi ena stopnička tvoja.

Leto je kljub koroni res polno priprav, treningov, dela, predvsem pa dirk oz. tekem.

Pričelo se je na Hrvaškem, kjer sem dosegel tretje mesto, se nadaljevalo s tekmo Triveneto v Fara Vicentino v Italiji. Tu sem skupno zasedel 2. mesto. 

V Velikem Kalu, Šentvid pri Stični, oz. Cukarci sem na dirki za DP pometel z vso konkurenco, saj sem zmagal v obeh tekmah. Teden dni kasneje je že sledila dirka za državno prvenstvo Italije, kjer sem v kategoriji A zasedel skupno 6. mesto. Sledila jeevropska tekma South west cona EMX85 na 2500 km oddaljenem Portugalskem, kjer sem v skupnem rezultatu obeh tekem zasedel 5. mesto. Drugo vožnjo sem bil odličen 3., kar štejem, kot največji uspeh v dosedanji karieri.

Že v začetku junija pa sem imel tekmo državnega prvenstva v Orehovi vasi. Zopet sem dosegel dober rezultat. Skupno drugo mesto in prvo med slovenskimi vozniki.

Že konec meseca sem zopet odpeljal dve tekmi za odprto prvenstvo Hrvaške. V nedeljo, 20. junija, sem v Savskem Marofu dosegel skupno 1. mesto in v 22. junija v Zaboku ravno tako skupno 1. mesto. Zame je bil to najboljši trening pred tekmo evropskega prvenstva v italijanski Esnatogliji.

Evropska tekma. Sliši se veličastno in borba z najboljšimi vozniki v Evropi. Kako je bilo?

Za mano sta še dve evropski tekmi jugozahodne cone. V italijanski Esenatoglji, kjer je bila proga zahtevna, je bilo žal preveč napak in tako nisem osvojil nobene točke. Sledila je evropska tekma na Hrvaškem, na legendarni progi Mladina v Jastrebarskem. V kvalifikacijah sem bil na 12. mestu, po prvi vožnji tudi 12. po prvem krogu, nato sta žal sledila dva padca in dirko sem končal na 24. mestu. V drugi vožnji sem imel soliden štart, a slab ritem v začetnih krogih. V nadaljevanju sem uvrstitev popravil in dirko končal na 11. mestu, kar je zadostovalo za skupno 15. mesto. Sedaj sledijo priprave za Junior World Championship, ki bo v grškem Megalopolisu od 31. 7. do 1. 8. 2021. To je tekma na katero pridejo najboljši junior motokrosisti iz celega sveta. Vsaka država pošlje 5 najboljših tekmovalcev v vsaki kategoriji. V soboto 31.7. so kvalifikacije in samo najboljših 40 iz sobotnih kvalifikacij bo nastopalo na nedeljski tekmi. Upam, da se uvrstim med 40 najboljših na svetu ter bom v nedeljo tekmovalec in ne gledalec.

Tvoji sošolci se pogovarjajo o počitnicah, ti pa o tekmah.

Meni je ta šport ne nek način tudi sprostitev in rekreacija. Res pa je, da me na tekmah vedno spremlja oče, včasih tudi mama in brat, tako da si sem pa tja vsi skupaj privoščimo tudi počitnice oz. dopust.

Dobil si tudi športni znak Občine Trebnje za mladega športnika leta.

Ja, vesel sem bil, da so v meni prepoznali dobrega športnika in me nagradili z znakom Občine. Upam in želim, da bom skozi svoje delo in znanje lahko pokazal še več in upravičil prejeto nagrado.

Motokros je šport, ki potrebuje tudi izdatne finančne vložke. Imaš kakšnega sponzorja?

Za vse zadeve trenutno skrbi moj oče, ki dobro vijuga med vlogami menedžerja, organizatorja, iskalca rezervnih delov in tudi sponzorjev, kar je trenutno težko.

Ogromno energije, časa in denarja vlaga v te zadeve in to me tudi žene med boljše dirkače. Težko bi si želel boljšega očeta, kot ga imam, ravno tako tudi mama in brat. Stric Aleš pa je vedno desna roka pri vsaki tekmi ali samo navijanju.

Hvala tudi trenerju Alešu Zajcu, saj brez njega ne bi bil tako uspešen.

Tudi mi smo veseli vsakega Žanovega uspeha in kot pravi rek: »Iz tega fanta še nekaj bo!« Srečno, Žan!

Mojca Smolič

Slike: M.S. in osebni arhiv