Logo MojaObčina.si

Trebnje

JUTRI
7°C
5°C
PET.
6°C
2°C
6353

VERONIKA GRABNAR

V prejšnji številki smo pisali o dekletu, ki se ukvarja z borilnimi veščinami in je julija meseca na tekmi v Budimpešti osvojila prvi šampionski pas. Konec septembra pa je v borbi na Madžarskem ponovno dokazala svoje znanje in osvojila še en šampionski pas.

Veronika šteje 25 let in prihaja iz Mokronoga. Že od malega se ukvarja s športom in pravi, da si dneva brez njega ne more predstavljati. Poleg ljubezni do športa je od malega imela tudi željo po delu z ljudmi. Že v osnovni šoli je obiskovala vse možne športne dejavnosti, po pouku so jo starši vsak dan vozili v Krmelj na treninge juda. Tako je vse znanje juda kmalu pričela prenašati na mlajše judoiste.

Po srednji šoli se je vpisala na fakulteto za šport, ki pa jo je po poškodbi in operaciji ter padcu motivacije zapustila. Med tem časom je spoznala Alena in rekreativno pričela trenirati kickboks. Z njegovo pomočjo je naredila tečaj za trenerko kickboksa in poleg juda poučevala tudi to. Čez kakšno leto je Alen odprl svoj športni center Top gym in svoje delo je nadaljevala kot osebna trenerka. Poleg ostalih tečajev je naredila še kar nekaj tečajev za poporodno vadbo in vadbo v nosečnosti ter prehransko svetovalko. Pogoji za delo in treninge so tako zanjo zelo idealni, saj ima vse na enem mestu.

Kdaj in kako je rasla želja po športu?

Vedno sem imela zelo veliko energije in noro veliko željo po gibanju. S treningi juda sem pričela s šestim letom starosti. Trenirala sem ga 13 let, medtem pa pričela tudi s treningi kickboksa. Vmes je sledila štiriletna pavza od tekmovanj. Zdi se mi, da so vsa ta leta odrekanja prišla za mano in enostavno sem potrebovala pavzo, saj prej kot otrok še nisem v celoti razumela tekmovalnih procesov. Še vedno sem trenirala in skrbela zase. Po parih letih me je dostikrat prešinilo, da bom obžalovala določene stvari, če jih ne uresničim. Kmalu sva se z Alenom pogovorila in dogovorila, da nadaljujem s svojo športno kariero, vendar v MMA-ju.

Kakšen šport je MMA?

To so mešane borilne veščine, kjer so v enem športu dovoljene vse borilne veščine, ki obstajajo. Na kratko povedano, v tem športu je omejitev dokaj malo. Svojo prvo MMA borbo sem imela na prireditvi Slovo poletju v Trebnjem, kjer sem zabeležila prvo zmago. Sledila je dveletna korona pavza. Sedaj pa sta za mano že dve borbi za pas, ki sta se zgodili na Madžarskem.

Katere veščine obvladate in v katerih ste močni?

Najbolj blizu mi je judo. Imam dobro podlago, zato se podobnih športov, kot so brazilski jiu jitsu in vrestling hitreje učim. Juda ločeno ne treniram več, treniram pa sedaj kickboks, tajski boks in bjj (brazilski jiu jitsu).

Kje trenirate?

Treniram v klubu borilnih veščin Fearless Fighters, ki ima sedež v Top gymu in večina mojih treningov tako borilnih kot tudi za kondicijsko pripravo poteka tukaj. Na treninge jui juitsa pa se vozim v Ljubljano v Gracie Barra. Za vsako disciplino imam ločena trenerja. Kot sem že povedala, za treninge kickboksa ter tajskega boksa oz. borbo stoje skrbi Alen Štritof, ki je tudi moj glavni trener. Je tudi moj trener za MMA, pripravlja taktiko ter uredi vse, kar je potrebno za moje nastope. Treninge brazilskega jui jitsa pa vodi trener Nejc Hodnik. V veliko pa pomoč pa mi je tudi Igor Krištof. Redno imamo tudi svoje trening kampe, kjer skupno znanje samo še nadgrajujemo. Imam mlado trenersko ekipo, a verjamem, da me lahko pripeljejo v sam vrh  mešanih borilnih veščin.

Dekle in borilni šport. Zakaj?

Nikjer ne piše, da borilni športi niso za punce oz. ženske in ker sem se prej znašla v kimonu in z rokavicami kot z mažoretno palico ali v oblekici za baletke. Vsak je drugačen in vsak naj dela tisto, kar mu je všeč, ga veseli. V našem klubu imamo trenutno več ženskih tekmovalk, kar je dokaz, da spol ni pogoj. Moja naslednja izbira športa bi bil motocross, če borilne veščine ne bi obstajale.

Kako bi opisali svoj šport?

Ne vem, opisala bi ga kot težak šport, kjer moraš biti vsestranski. Treningi so težki v vsakem športu, tudi odrekanja, razlika pa je morda ta, da moram trenirati več športov, disciplin, saj je MMA zelo kompleksen šport in sestavljen iz več ostalih. Seveda pa je tudi mentalno težko in se je potrebno na to ustrezno pripraviti, zanemarljivo pa ni tudi tehtanje, kar predstavlja kar velik stres za športnika. Zavedam pa se, da bom vedno izstopala, saj raje namesto lepih oblek in make-upa izberem treninge in kakšno modrico več.

Kako se nanj gleda doma in tudi širše v svetu?

Za razliko izpred nekaj let, ko sta vrh krasila še boks in kickboks, je danes MMA krepko prevzel vodstvo.

Mešane borilne veščine zadnja leta napredujejo s svetlobno hitrostjo in so najhitreje rastoči šport na svetu, kar je kar neverjeten podatek. Tekmovalci so zelo napredovali, trenerji imajo veliko več znanja in tudi organizacije so čedalje močnejše. Lahko se živi od MMA-ja,  ampak pot do takšnega nivoja pa je dolga in strma. Nič se ne zgodi čez noč. V tujini so seveda telovadnice večje, več je sparing partnerjev, zneski za borbo so višji in vsi imajo odlične sponzorje. V Sloveniji je to malo težje, ampak verjamem, da si bom to zaslužila in da je vse mogoče. Potrebno je veliko odrekanja, saj po dveh treningih na dan, približno 10-12 treningih na teden, vse druge stvari padejo na drugi tir. Moraš biti odločen in resnično postaviti prioritete v življenju. Jaz se zavedam in verjamem, da bomo z ekipo dosegli vse, kar si bom oz. bomo zadali.

Kako bi opisali boj v Budimpešti, kjer ste premagali domačinko Lili Ódor ter osvojili šampionski pas? Je bila to vstopnica za ubranitev pasu na Madžarskem proti Beati Juhas oz. kasneje proti Diani Fricz?In seveda ste z njo pometli. Kakšni so občutki?

Na oba boja sem bila zelo dobro pripravljena. Res je, da sem imela pri Lili še dodaten pritisk, ker je bila levičarka. To pri nas pomeni, da se taktika za gibanje, način borbe ter tudi sami napadi ter obramba v celoti spremeni. Kljub temu ni bilo težav, saj imamo v klubu dva levičarja, s katerima sem delala več treningov in se tako pripravila na razne napade, vedno pa mi nasprotnice imitira tudi Alen, ki jih »oponaša«, kakor je razvidno z njihovih posnetkov in do sedaj se še ni dosti uštel. Na pomoč mi je priskočil tudi Jure Cesar, ki je prav tako zelo uspešen trener v Ljubljani in mi pokazal nekaj glavnih obramb, napadov. Cilj borbe je bil nasprotnico spraviti na tla in to nam je tudi uspelo.  Zadnja borba je bila prav tako proti domačinki, in sicer namesto proti Beati Juhasz sem se pomerila proti Diani Fricz. Dva dni pred borbo so mi  brez razloga spremenili nasprotnico, za kar nisem vedela do zadnjega. To tekmovalcu prinese dodaten stres, dodatne ure za pregled posnetkov, analize, zato mi je Alen vse to malo prikril in vse pregledal sam, mi povedal le tisto, kar je pomembno in sva spremenila samo taktiko. Moj fokus je tako ostal enak do zadnjega dne. Domov sem prinesla še en pas, tako da je ubranitev uspela.

Načrti za naprej?

Trenirati vsak dan kot do sedaj in napredovati v vseh aspektih borbe ter zmagovati. Počasi in pametno se bo potrebno vzpenjati proti vrhu mešanih borilnih veščin in upam, da s čim manj poškodbami čimprej dosežemo zastavljene cilje.

Kaj pa zasebno življenje? Ostane kaj časa zanj?

Definitivno se najde, če je le želja. Imam razumevajočega sopotnika, s katerim se podpirava in resnično ceniva to, kar imava. Vsak dan imam neizmerno podporo ne glede na to, kaj delam in zaradi tega je vse veliko lažje. Res je pomembno, s kakšno osebo si, še lepše pa je, da ta oseba želi živeti in deliti tvoje sanje s teboj.

Definitivno je želja po tekmovanjih in dobrih uvrstitvah na najvišjem nivoju. Tja je usmerjena vsa pozornost in vem, da  je korak za korakom in dobrimi treningi vse dosegljivo.

 

Tudi mi verjamemo in ji želimo, da osvoji sam vrh v svoji športni karieri.

 

Mojca Smolič

Slike: Arhiv Veronike Grabnar


Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi