Nuša Smolič je akademska slikarka z močno ustvarjalno in multidisciplinarno prakso. Njeno uspešno slikarsko pot dopolnjujejo številne druge dejavnosti – od organizacije in mentorstva do performansov oz. uprizoritvene umetnosti. Čeprav živi in dela v Ljubljani, pa se po mir in predah rada vrača v domači Vrbovec pri Dobrniču.

Nuša, že od malih nog vas je umetnost privlačila. Kot majhna deklica ste izoblikovali svoje risarske sposobnosti tako, da ste prerisovali Disneyjeve junake ter jih razstavljali po dnevni sobi in kuhinji. Ali je to otroško navdušenje še vedno prisotno v vašem pristopu k umetnosti in kako se odraža v vaših projektih?

To vprašanje je izredno dragoceno. Na profesionalni poti, skozi šole, tečaje in različne osebne pristope ter študije ustvarjanja se lahko otroško navdušenje precej hitro potlači. Pogosto prevlada misel, da umetnost pomeni preživetje, in da mora biti vse predvsem resno. Namen esence umetnosti pa je ravno obraten. Da si pri vsem procesu, neodvisno od strokovnosti, vedno dovoljujemo stanje otroške navdušenosti, saj nas ta popelje do tistih avtentičnih stvaritev, ki prihajajo resnično iz srca in ne iz umske percepcije, kako bi umetniško delo moralo zgledati. Torej je pri vsem ustvarjalnem procesu vedno pomembna pot, končni rezultat izdelka pa je njena posledica.

Kot otrok sem ustvarjala brez vprašanja, ali je to prav, dovolj dobro ali sprejemljivo. Zato danes, preko vseh ustvarjalnih procesov, vem, da je prav ta drža tista, ki omogoča resnično svobodo na celotni poti.
Umetnost je zame proces vračanja k sebi, k prvinskemu impulzu ustvarjanja, ki ne pozna strahu, temveč zaupanje.

Kdaj ste vedeli, da bo umetnost vaša življenjska pot?

Za to pot sem se odločila že v osnovni šoli. Ko smo se v osmem razredu morali odločiti, kam v srednjo šolo, sem si na list napisala vse predmete in premislila s prečrtavanjem, pri katerih od njih se moja duša počuti najbolj doma. Na koncu sta ostala le likovni pouk in športna vzgoja. Šport sem lahko vedno počela vzporedno, likovno umetnost pa sem želela raziskati bolj poglobljeno. Tako sem poiskala ustrezne šole in takoj vedela, da je vpis na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani prava odločitev.

Hvaležna sem, da se je pot, ki se je začela kot hobi, postopoma razvila v zavestno odločitev za mojo strokovno pot in da lahko danes ustvarjanje živim kot svoje poslanstvo.

Po srednji šoli ste se vpisali še na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Danes razstavljate tako na domačih kot mednarodnih tleh.

Da, na Akademiji sem pridobila naziv akademske slikarke, pot po njej pa me je vodila v različne ustvarjalne izkušnje skozi lastne projekte in sodelovanja na domačih in mednarodnih tleh.

V zadnjih letih sem se intenzivno ukvarjala s projektom Predstavitev samostojnih razstav v različnih krajih in tako razstavljala po različnih koncih Slovenije in v tujini. Ideja projekta je bila razširiti sporočilnost vsake razstave posebej, združevanje s sokreacijo na otvoritvenih dogodkih razstav z ostalimi umetniki iz tistega kraja, hkrati pa to predstavljati v nekonvencionalnih razstavnih prostorih. Tako so se lokacije pogosto kar »same našle« – od galerij, kulturnih centrov in prireditvenih prostorov, kot so L65 v Ljubljani, Sodni stolp v Mariboru, do gradov (Blejski grad, Sevnica, Bogenšperk, Snežnik), kjer so se ustvarile resnično lepe predstavitve. Ganjenost obiskovalcev pri vsem doživetem je zame največje darilo in dejanski smisel mojega dela.

Kdaj pa ste nazadnje razstavljali v Trebnjem?

V Trebnjem sem nazadnje razstavljala leta 2014 z razstavo Interakcija v Baragovi galeriji. Zanimivo je, kako čas beži in smo vmes vpeti v različna delovanja. Vsekakor si s svojimi novimi deli ponovno želim priti tudi v rodni kraj in jih razstaviti v nekem nekonvencionalnem prostoru.

Kot akademska slikarka svoje umetniško izražanje dopolnjujete z organizacijsko vlogo.

Moja življenjska pot me je že zelo zgodaj, pravzaprav že na Akademiji, vodila tudi v organizacijske vode. Tam sem delovala vsa štiri leta kot predsednica Društva študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter kot podpredsednica Študentskega sveta, kjer smo organizirali razne študentske seje, razstave, umetniške pogovore ... Organizacijski del je nekako skozi ves čas dopolnjeval mojo umetniško persono. Organizacija zame namreč ne pomeni zgolj logistike, temveč zahteva tudi močne komunikacijske sposobnosti, razumevanje ljudi, njihovih potreb, občutek za odnose in dinamiko skupine.

Po različnih življenjskih poteh sem tako pristala v vlogi organizatorke in vodje projektov tudi v prejšnji službi, v kateri smo razvijali mednarodne projekte za umetnike in združevali poslovni svet s kulturo. Ob tem sem začela opažati, da je okoli mene veliko izjemnih umetnikov, ki si želijo stopiti na umetniški trg in v prodajo, a hkrati nekako še vedno verjamejo, da se bodo dela prodajala kar sama od sebe ali da jih bodo galeristi našli sami. Ker sem sama hodila po podobni poti, sem začutila potrebo, da z njimi delim svoje znanje in izkušnje, zato se je preko tega postopoma razvila tudi moja storitev – menedžment in kovčing za umetnike, ki želijo to podporo, moje delo pa je večinoma povezano z mentoriranjem risanja in slikanja v okviru različnih programov in delavnic. Tako sodelujem z ljudmi različnih starostnih skupin in z različnimi institucijami, od društev, zavodov do galerij in podobnih organizacij.

Vaša umetniška pot je bila sooblikovana tudi skozi izkušnje z modnim oblikovanjem.

Ko smo se v osnovi šoli odločali za vpis v srednješolske poklice, sem na oblikovni izbrala smer modno oblikovanje in od takrat me spremlja kreativa tudi v smeri mode, s katero sem se na začetku svoje poti več ukvarjala, sodelovala pri nekaj modnih revijah, kasneje pa sem to znanje uporabljala le še za lastne potrebe in kakšno občasno naročilo, med drugim tudi za izdelavo ene poročne obleke.
Moda je bila tako predvsem podlaga, iz katere sem razvila svojo nadaljnjo pot.

Vmes sem ugotovila, da mi modno oblikovanje ne nudi takšne širine izraza, kot mi jo v vseh pogledih daje slikarstvo. Slikarstvo je zame medij, kjer se lahko srečajo in prepletajo vse druge umetniške smeri, hkrati pa odpira prostor za raziskovanje, širino eksperimentiranja in svobodo izraza.

Tudi pri vašem slikarskem izražanju se neradi omejujete. Eden takšnih projektov je denimo Barvnoslišni zven.

Gre za zelo poseben projekt, ki izhaja iz lastne izkušnje doživljanja zvoka. Govori o sinesteziji, pri kateri se različni čuti med seboj prepletajo; primeri tega so, da zvok sproži videnje barv; črke ali številke imajo stalne barve; glasba ima oblike, teksture ali gibanje; zvoki lahko sprožijo okus ali vonj. Sama pa vidim glasbo v barvah. Ta proces ne prihaja iz uma, torej ne gre za to, da si moj um zaželi, kakšno barvo želi pripeti na te zvoke, ampak prihaja iz nekega notranjega vedenja, intuicije, videnja.
V praksi to pomeni, da k sodelovanju glede na izbrano predstavitev lokacije projekta povabim različne glasbenike. In čeprav gre kdaj za študirane glasbenike, je pri projektu edino pomembno, da glasba izvira iz ideje tistega trenutka, kar ustvarja neke vrste improvizacijo. Tako se med nami preplete lepa kreativna interakcija – glasbeniki, ki preko različnih inštrumentov producirajo melodijo, jaz, ki te podatke lovim preko slikanja v živo in jih preoblikujem v vidne elemente skozi linijo in ploskev na platnu, ter publika, ki je v performans neposredno vpletena in skupaj z nami kreira celotno ustvarjeno energijo.

Barvnoslišni zven je projekt, ki širi sporočilnost delovanja iz prisotnosti, iz tistega danega trenutka, tukaj in zdaj. Ko ljudje delujemo iz tega stanja, ne obstaja več strah pred znanimi izkušnjami iz preteklosti in na ta način ustvarjamo nadzor nad prihodnostjo, ampak delujemo iz prisotnosti in s tem ustvarjamo lepšo prihodnost.

Na platnu tako v živo nastaja delo, pri katerem nihče, niti jaz, vnaprej ne ve, kakšen bo končni rezultat. Performans traja uro in pol do dve uri, končno platno pa je veliko tudi dva metra krat meter in pol. Skozi vse skupaj se odvija zelo intenziven in močan proces za vse vpletene.

Ob intenzivnih in različnih ustvarjalnih projektih, tudi v tujini, je zagotovo pomembno ohranjanje notranjega ravnovesja. Vam domače okolje Vrbovca, kamor se radi vračate, pri tem pomaga?

Vsekakor. Otroštvo sem do drugega razreda preživela na Mirni, nato pa smo se preselili v Vrbovec. Ta osnova, ki jo imam tukaj, je občutek topline in domačnosti. Iz teh korenin lahko potem raste vse naprej. Na Dolenjsko se vedno zelo rada vračam, ker se mi tukaj čas preprosto ustavi. Ni računalnika, ni telefona, ni planerjev. Tukaj se lahko res odklopim in spočijem, v čudoviti naravi nahranim dušo in se povežem z družino ter tako resnično obnovim notranje ravnovesje.

In kakšni so vaši načrti in želje za prihodnost?

Navadno je bil načrt za zadnja leta zastavljen že tri leta vnaprej. V zadnjih štirih letih sem imela okoli 15 samostojnih razstav, vsaka je bila drugačna in vsaka zahteva ogromno produkcijskega dela, od ustvarjanja slik do pisanja konceptov, postavitve razstav in priprave otvoritvenih programov.

Letos želim več časa nameniti projektom, ki so zaradi intenzivnega razstavnega obdobja ostajali v ozadju. Eden takšnih je performans Barvnoslišni zven, ki ga želim letos predstaviti tudi mednarodni publiki. Seveda bodo vmes tudi skupinske in kakšna samostojna razstava, a je fokus na projektih, ki so zaradi razstav ostajali v ozadju.

Kakšen nasvet pa bi dali mladim iz manjših krajev, ki razmišljajo o umetniški poti, a morda dvomijo vase?

S tem se zelo pogosto srečujem tudi pri mentoriranju. Veliko od njih namreč reče, da delajo stvari zase, za svoj hobi. Meni kot mentorici pa je ravno pri teh ljudeh čudovito spremljati razvoj in vse veselje, ki nastaja skozi proces ustvarjanja, saj je ta včasih lahko celo bolj iskren kot pri profesionalnih umetnikih.

Moj nasvet je, naj jih strah in dvomi ne ustavijo. Niti misel, da so premajhni, da prihajajo iz majhnega kraja ali da je Ljubljana ali tujina prevelika. Če čutiš nekaj v srcu, je to temelj za vse. Če verjameš vase, bo pot stekla.

Nuša, hvala za pogovor. Naj vas navdih in uspehi spremljajo tudi v prihodnje.

Joži Sinur
Foto: Marijan Mirt, Uroš Novina in Danijel Turnšek