Logo MojaObčina.si

Trebnje

JUTRI
30°C
15°C
ČE.
27°C
14°C
4922

NADA ZOREC

Skoraj ni človeka, ki ne bi poznal gospe Nade Zorec, ki je bila že drugo sezono gospodarica v televizijskem šovu Kmetija.

Nada je 63-letna upokojenka, rojena in vzgojena v kmečkem duhu in ima veliko kmetijo, na kateri skrbi za kar 200 kokoši. Ukvarja se tudi z gojenjem pšenice in vinogradništvom. Je predsednica Društva kmečkih žena Tavžentroža, ki ima 300 članic in izjemno dobro deluje. Vedno z veseljem pove, da vse članice rade sodelujejo in organizirajo razne dogodke, na katerih si vzamejo čas za mlajšo generacijo, da jo naučijo, kaj sta narava, kmetovanje in tako razdajajo ter širijo znanje iz roda v rod.

Kako ste se letos počutili na novem šovu Kmetija?

Na zadnjem snemanju Kmetije sem se počutila kot mati oz. babi tem mladim, saj bi bili v večini lahko skoraj moji vnuki. Nekaj je bilo mojih vrstnikov, a se mi zdi, da niso bili popolnoma nič naklonjeni  tem mladim kmetom. Skoraj zagotovo lahko rečem, da mladi od teh starejših niso uspeli odnesti nobenega znanja ali podpore, razen od Francija.

Ste se na šov prijavili sami ali vas je organizator ponovno povabil sam?

Vsaka sezona posebej mi je  prijeten izziv in v to zadnjo se nisem prijavila sama. Sem pa z veseljem potrdila oziroma sprejela povabilo organizatorja za ponovno sodelovanje.

Bo sledeči šov tudi pod vašo taktirko gospodarice?

Zelo si želim tudi v bodoče sodelovanja v šovu Kmetija, saj se rada pridružim takim zgodbam. Verjeli ali ne, mi je vse zlezlo malo pod kožo in sem bila s srcem in dušo pri vsaki dnevni zgodbi in kmetih, ki so živeli tam. Zavedam pa se, da vsaki začeti zgodbi sledi tudi konec, zato ne bom popolnoma nič razočarana, če me ne bodo več povabili k sodelovanju.

S šovom ste si naredili tudi široko razpoznavnost.

Moji kmetje so iz leta v leto skrbno izbrani tako, da je že sama oddaja zanimiva in širi razpoznavnost sama kot taka. Res pa je, da me sedaj veliko ljudi prepozna kot gospodarico šova. Mnogi mi čestitajo in povedo svoje mišljenje. Eni pravijo, da sem dobra, drugi, da sem premila, popustljiva, da bi morali tekmovalci bolje poprijeti za delo in podobno. Takoj povem, da ti tekmovalci niso kmetje, so pa neko ogledalo naše vzgoje, vzgoje družbe kot take. Tako smo vzgojili naše otroke, sedaj pa od njih zahtevamo, da znajo opravljati kmečka opravila, v resnici pa jim nikoli nismo povedali, da vijoličasta krava ne obstaja in, da krava ne daje čokoladnega mleka.

Mladi, večina nevešči kmečkih opravil, so se kar dobro znašli na Kmetiji. Vas je kaj zmotilo, presenetilo?

Moram priznati, da so bili zelo iznajdljivi, delavni, predvsem pa preračunljivi. Vsekakor se moramo zavedati, da je to bitka za zajeten kupček denarja.

Letošnjo Kmetijo sem doživljala, kot bi jo delila z mojimi vnuki. Mladi, nagajivi, če se da bi se čemu izognili, ko pa gre zares, takrat bomo pa vsi skupaj premaknili goro, samo za ljubi mir, za nagrado, za fešto. Pa naj mi kdo pove, kako naj jih kaznujem, ko so tako srčni, srčkani so njihovi nasmehi, njihov pogled je, kot bi mi rekel " babi pa dej no", a nismo bili pridni …

Pot v Prekmurje, natančneje v  Vučjo Gomilo, kjer se je odvijal šov, je kar daleč. Kako ste usklajevali svoj čas, pot in domače delo?

Kar z veseljem opravljaš, ne razmišljaš o razdaljah, težavah. Enostavno se prepuščaš toku. Kolikor se  je le dalo, sem dan splanirala v naprej. Pri delu doma mi pomaga mož in naša zelo pridna »tamlada« ter moja vnuka. Ona dva sta že sedaj prava za delo, saj jima nobeno delo na kmetiji ni tuje.

Ste predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža. So klubske kolegice navdušene nad vašo novo vlogo?

Mislim, da me tudi moje kolegice iz Društva podeželskih žena, kjer sem še vedno predsednica, v večini podpirajo v mojih odločitvah na kmetiji. Nikoli ne komentirajo, kakšna sem in, vedno in povsod pomagajo, da v društvu in izven vse lepo steče. Ob tej priliki se jim lepo zahvaljujem za vsako podporo in pomoč

Ravno pred epidemijo vam je ob 45. letnici delovanje uspelo razviti prapor. Ste bile med tem časom tudi dejavne?

Na žalost so nas ujeli časi, ki jih ni nihče pričakoval, tako da se velikokrat spomnim in sem hvaležna, da nam je v mirnih časih uspelo razviti prapor. Pred nami pa je že novo poglavje, saj se bo društvo srečalo z Abrahamom. Kako bo takrat, ne vem. Upam le, da  se vse stabilizira, umiri in da se vrne staro življenje.

Pod pokroviteljstvom Zveze kmetic Slovenije se borite, da bi kmečko delo postalo bolj cenjeno. Vam uspeva?

Povezane smo tudi z Zvezo kmetic Slovenije. Želimo si boljših časov, vendar se iz dneva v dan borimo tudi za svoj obstoj oziroma za svoje pravice v družbi, ker smo predvsem kmečke žene, kmetice, še vedno premalo cenjene. Smo sicer glasne, smo slišane, ampak ostanemo neuslišane. Trenutna situacija nam je pokazala, kako hitro se lahko zapre pipica oskrbe s hrano, kako nepredvidljiv je svet in šele tedaj se zavemo, koliko je vredno delo kmetice.

Nikoli ne pomislimo, niti se ne zahvalimo Bogu, da nam je dal dobro letino, »saj bomo kupili v centrih,« je misel premnogih.

V Zvezi si prizadevamo, da bi bila kmetica uslišana. Veliko je kmečkih gospodinj, ki nimajo svojega lastnega dohodka, pa čeprav so se zgarale za dobrobit družbe na kmetijah.

Najbolj pa je žalostno to, da starejše kmečke gospodinje ne bodo potrkale na socialna vrata in priznale, da sedaj v zrelih letih, ko so jim pošle moči, nimajo za preživetje.  

Kaj je tisto, česar danes trg pri kmetu ne vidi in ne ceni?

Mnogo premalo cenijo lokalno pridelano hrano. Hrano na dosegu roke bi lahko primerjali z maminim objemom, ki ga po navadi cenimo, ko ga ni več. Mnogo premalo cenimo naša obdelana polja, naša urejena dvorišča, našo kulturo, kulinariko, lepote podeželja, kjer so urejeni vinogradi, pokošeni travniki, pase se živina, polne tržnice domačih dobrot, svež kruh, kjer je žito zraslo v zibelki naše matere Zemlje. Če človek čuti ta odnos, ga ogreje že sama misel na lepote dežele, v kateri biva.

Na veliko presenečenje večine ste se prijavili za Guinnessovo knjigo rekordov, in sicer s kvačkanjem grba. Od kod ideja in zakaj?

Klub obilici dela vedno sledim stezam, ki se prepletajo. Tako sem v lanskem letu zasledila veliki projekt, ki ga pripravlja gospa Jadranka iz Slovenj Gradca: kvačkanje vseh slovenskih grbov. Skupno je 212 grbov v posebni C2C tehniki kvačkanja. Prijavila sem se z Društvom Tavžentroža v želji, da kvačkam grb svoje, domače občine, Občine Trebnje. Žal je bil ta že oddan. Nisem vedela kaj storiti. »Gremo naprej,« si rečem, saj moje društvo mora sodelovati. Tako smo ugotovili, da je na voljo še grb Mokronog-Trebelno in sem ga vzela.

Koliko časa ste ga izdelovali?

Vloženega je preko 180 ur dela  in zraven še vse priprave. Ni bilo lahko, saj sem imela vmes še snemanje Kmetije. A jaz ne bi bila jaz, če se v delo ne bi zakopala, da ga izpeljem, kot se spodobi. Tako sem, ko je šlo zares, mnogokrat kvačkala do enih ponoči. Uspelo mi je in vesela sem.

Upam, da nam bo izziv v celoti uspel in nagrada bo velikodušna, saj bomo vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov.

In kaj bo vaš naslednji korak?

Ne vem še čisto točno. Če me spet povabijo v Kmetijo, grem nazaj v šov in novim dogodivščinam naproti.

In res je Nada polna dogodivščin, idej, predvsem pa se lepo prepleta njena topla osebnost z zrelostjo in ljubeznijo do matere Zemlje.

In kot je na koncu dodala:

»Ah, saj veste, jaz vedno kaj najdem, da je pestro. Govorim, kot bi imela 30 let, saj živim v upanju na vse najboljše in vedno iščem nove izzive.«


Mojca Smolič

foto: M.S. in arhiv N.Z.

 

 

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi