Bil je med ustanovitelji trebanjskega košarkarskega kluba, ki je kasneje igral tudi v prvi slovenski ligi. Bil je tudi član prvega mešanega pevskega zbora podjetja Trimo Trebnje, kasneje pa so sestavili še Trebanjski oktet, ki ga je vodil polnih 30 let in skupaj so izdali tri zgoščenke.

Poleg vseh obveznosti je bil tudi predsednik novomeške ribiške družine in predsednik Zveze. Po osamosvojitvi Slovenije je z vso vnemo vodil Krajevno skupnost Trebnje. Njegova želja, da Trebnje postane mesto, je bila tako močna, da je bila slišana in tudi uresničena.

Dobili ste naziv ČASTNI OBČAN OBČINE. Kaj menite, zakaj vam je bil podeljen ta najvišji naziv Občine?

»Dokler nisem dobil tega naziva, sploh nisem razmišljal, kaj to pomeni in zakaj sem dobil ta častni naziv. Moral sem se spomniti in zavrteti čas nazaj, da sem dobil odgovor. V času slovenske osamosvojitvene vojne sem bil predsednik Sveta KS Trebnje in sem videl, da smo takrat naredili ogromen korak naprej, saj sem predlagal, da se Trebnje proglasi za mesto. Kljub negodovanju prenekaterih, kaj razmišljam, saj je že Valvasor dejal, da je Trebnje dolga blatna vas, sem vztrajal in verjel v svojo vizijo. Videl sem, da je prometno in geografsko na odlični legi, ki je obsojena na uspeh. Če si mesto, imaš drugačne možnosti in težo kot neko podeželsko naselje. Rad sem se pošalil, da imamo vse; železnico, avtocesto, tromostovje, le še Temenico naredimo plovno in smo boljši kot Ljubljana, letališče pa je pri Fedru,« ponovno doda v smehu.

Verjetno je bilo treba čez marsikatero oviro in obilico dela do naziva »mesto«?

»Res je bilo ogromno dela. Od samega grba mesta, na katerega imam še posebno lep spomin, saj takrat nihče ni imel pojma o heraldiki. Na seji, ki je sledila, sem bil presenečen, saj so vsi naštudirali celotno heraldiko oz. grboslovje in smo šli od barv do samega končnega simbola. Ker smo se vračali v zgodovino samega kraja, smo uporabili poznogotski stil, ki ima za osnovo modro podlago, ki naj bi predstavljajo nebo, drevesa in potoke. Z zeleno barvo smo hoteli poudariti griče, vinograde, trto, grozd in lev, ki je na sredini in tvori celoto grba kot simbol moči nekdanje rimske vojaške postojanke, kar predstavlja status mesta Trebnje v zgodovini. Boter Trebnjega je bil takrat predsednik slovenskega predsedstva dr. Dušan Plut.«

Pravite, da je glavnina vašega prepoznanega dela bila v vodenju takratne KS Trebnje.

»Res je, saj smo bili malo drugačni od ostalih. Svet KS Trebnje je imel sestanke kar po terenu. Na Grmadi, Vrh Trebnjem, v Dolu itd. in cel svet KS je prišel na teren. Tako smo delali terensko namesto kabinetno in se na ta način izjemno lepo povezovali z ljudmi. Ko se danes spominjam zadovoljstva ljudi, ki so prišli na naše seje, je občutek prijeten. Spominjam se tudi leta 1990, postavitve prve tržnice  za Oparatom, kjer je bila takratna Agraria. Kasneje se je tam postavila še Ribarnica in ponudba se je lepo širila.Vedel sem tudi, da bo nekoč prišla denacionalizacija in, da smo bili mi nastanjeni v Kulturnem domu samo po dogovoru, čisto po domače. Tako smo se potrudili in z zadnjim samoprispevkom pomagali gasilcem pri izgradnji gasilnega doma in si že takrat izgovorili dva prostora za delovanje KS. In vse se je realiziralo po predhodnem razmišljanju in načrtih.«

Koliko časa ste vodili Krajevno skupnost?

»Predsednik sem bil skoraj tri mandate in moram reči, da sem imel izjemno ekipo, s katero smo skupaj orali ledino in ustvarjali lepši jutri. Hvaležen sem vsem in vsakemu posebej za vsak kamenček, ki smo jih smelo zlagali v mozaik same krajevne skupnosti in mesta Trebnje.«

Pomemben podatek je tudi ta, da je v času priprav za razglasitev naselja Trebnje v mesto Trebnje bil Slavko Podboj kot takratni predsednik Sveta Krajevne skupnosti Trebnje izredno aktiven. Sodeloval je pri pripravi prireditve ob razglasitvi mesta Trebnje, ki jo je tudi vodil. Ob 20. obletnici mesta Trebnje pa je napisal besedilo za himno mesta Trebnje.

Slavko pravi, da odkar pomni, ga je zanimala glasba, humor − skratka vse, s čimer je lahko razveseljeval in zabaval ljudi. Bil je aktiven v številnih radijskih in tudi televizijskih oddajah. Tako je sestavil tudi znano glasbeno-humoristično skupino Modra kronika, s katero je na šaljiv način zamenjal besedila že znanih pesmi z novimi besedili, ki jih je napisal sam. Šale so ustvarjali tako v govorni kot pevski obliki, vse skupaj pa potem izdali na treh kasetah. Ob uvodni sta izšli še kaseti Vroča in Vojna Modra kronika, na njih pa so skladbe Gospod Kaplan, Dolenjska šmarnica, Pesem o Jurci, Ta lepi tvoj kalašnikov  …

Se spominjate svojega prvega javnega nastopa?

»Pa še kako dobro. To je bilo v Žužemberku, v osnovni šoli. Igral sem župana v Ingoličevih Krapih. Z lovskim klobukom na glavi in obložen s »povštri,« da sem lahko predstavljal takratno oblast oz. župana. Režiserja sta bila Srečko in Mimica Kodre. Malo kasneje sem imel na proslavi vlogo recitatorja in pevski nastop s sošolko, s katero sva pela Železno cesto. Tako sem počasi odkrival tudi druge talente.«

Deloval ste z mnogimi ljudmi in osebnostmi. Se vas je iz te množice znancev v življenju še kdo posebno dotaknil?

»Velik človek, izjemna osebnost, s katero sem bil lahko v tišini, pa sem čutil njegovo veličino. Njegova pojava, obnašanje, karizma in energije so mi pustile neizbrisljiv pečat. Ko je med nama stekel pogovor, sem videl tudi, kako premišljene, počasne  in utemeljene so njegove debate in vse to je bil in ostaja samo msgr. dr. Alojzij Šuštar. Pri osamosvojitvi Slovenije je imel izjemno vlogo. Deloval je iskreno, načelno, patriotsko iz srca, predvsem pa je verjel brez pomisleka. Trenutek, kako sva se skupaj peljala na »Feder wagnu« skozi Trebnje, je skrbno shranjen v srcu.

Druga nepozabna oseba pa je Lojze Slak.

Vedel sem, da ni ravno akademski kakor dr. Šuštar, a sem že takrat vedel, da je Lojze Slak persona in kaj pomeni njegovo ime v slovenski glasbi in tudi širše.

Bil sem presenečen in obenem počaščen, ko me je vprašal, če bi sodelovala, saj mi je dal vedeti, da nisem nek neznanec, ampak nekdo, ki mu je želel zaupati.«

Kje sta se pravzaprav našla?

»Najino prvo snidenje je bilo v bifeju stare Dolenjke. Ker smo pri Modri kroniki s šaljivimi besedili uglasbili tudi nekaj njegovih viž, me je želel spoznati in dobila sva se v Trebnjem, kjer se je začelo najino sodelovanje,« se spominja Slavko. Prav Lojze Slak mu je dal namig, da bi tudi na Dolenjskem lahko imeli kakšno javno predstavitev domače glasbe in ansamblov. In nastalo je 16 javnih televizijskih oddaj z naslovom Boš videl, kaj dela Dolenj'c. V njih pa so na različne načine predstavljali novo leto, božič, gasilce, planince.

Izjemen pečat družbi ste naredil tudi kot skladatelj, izvajalec in predvsem tekstopisec.

»Moje sodelovanje je res široko. Od Lojzeta Slaka, Henrika Burkata oz. ansambla Henček do Petra Finka, Tonija Verderberja, Franca Potočarja. Sodeloval sem z Zasavci, Štajerskih 7, Ireno Vrčkovnik, Ireno Tratnik, Jožico Mavsar in mnogimi drugimi. Z vsakim je  bilo lepo delati in vsak je nek unikat v tem delu. Posebni spomini so ostali tudi na turnejo po Kanadi in ZDA s Henčkom Burkatom, saj sem imel možnost spoznati, kaj je domovina. Ko vidiš miselnost, delo in vso nostalgijo teh ljudi, se te dotakne. Šele takrat ugotoviš, kaj je domovina in, da je tu res tisti košček raja, ki ga ne najdeš nikjer.«

Slavkovo sodelovanje  z Lojzetom Slakom je za vedno zaznamovalo slovensko narodno-zabavno glasbo. Pesmi Jožice in Jožeti, Moja zidanica in legendarne čebelice, ki jih poznajo že najmlajši v vrtcu, so pesmi, ki znajo v trenutku odpreti vsako grlo, predvsem pa združiti množico.

Kako se spominjate nastopov z omenjenimi ansambli?

»Nastopali smo na svatbah, zlatih porokah, abrahamih, na različnih koncertih, veselicah, a vedno se je vedelo, kaj je moj in kaj posel glasbenikov. Oni so morali poskrbeti, da je glasba lepo zvenela, jaz pa za dober stik z ljudmi. Dogodek je moral biti družaben, vzdušje prijetno, saj le na ta način pustiš lepo sled. Včasih je kakšna svatba, kjer so eni ljudje zelo zadržani, drugi pa sila živahni, in spraviti to v eno celoto tako, da ostanejo lepi, trajni spomini, ni bilo vedno enostavno.«

Ko je Lojze Slak umrl, ste svoje občutke izlili na papir in z ansamblom Spev ganljivo besedilo spravil v pesem.

»S pomočjo žal že pokojnega Tineta Lesjaka je nastala odmevna skladba Spev za godca. S to skladbo smo se vsi priklonili velikanu slovenske narodno zabavne glasbe, Lojzetu Slaku. Vem, da je ogromno mladih ansamblov, ki so uspešni, prodorni, a če pogledamo njihove repertoarje, ga ni brez Lojzetovih pesmi. Skrinja, ki jo je Lojze napolnil s svojo glasbo, je večna in verjamem, da bo ostala za vse generacije.«

Kako preživljate čas novega življenjskega obdobja?

»Res uživam v vsakem danem dnevu. Z ženo Mirjano potujeva z najinim avtodomom in raziskujeva še neraziskan svet. Srkava lepote, a ugotavljava, da je doma za vsakim ovinkom druga, lepša pokrajina, le pogledati jo je potrebno.«

Slavko je ob mojem obisku poleg svojega psička, s katerim dnevno prehodita kar nekaj kilometrov, imel v varstvu še psička svojih treh vnukov. S ponosom mi je povedal, da najstarejša, 15-letna vnukinja Enja, kaže umetniško žilico. Svoje občutke izjemno rada zlije tako na slikarsko platno kakor na papir, saj bo v kratkem izdala prvenec, zbirko pesmi, česar njemu ni uspelo.

Rad je v svojem vrtu, saj pravi »Domače je le domače, in vem, kaj dam v lonec.« In kot pravi Dolenjec ima tudi svoj vinograd, kjer pridela rujno kapljico, ki jo rad deli z domačimi in tudi prijatelji.

Slavko, še na mnoga, zdrava in ustvarjalna leta vam želimo!

Mojca Smolič