V Trebnjem je več stavb, ki so se ohranile iz časov pred stotimi in več leti, ko se je dolga blatna vas, kot je Valvasor poimenoval Trebnje, začela vse pogosteje omenjati in postajati mesto. Že takrat je bilo zgrajenih več stavb, ki so pripomogle k prepoznavi kraja – poleg na daleč prepoznavne cerkve Marijinega vnebovzetja zagotovo velika Groskova hiša, v kateri je danes pošta in je pred njo že leta 1918 stala bencinska črpalka, občinska stavba, zgrajena okoli leta 1928 ali 1929, nova šola v križišču pri cerkvi in novi prosvetni dom, ki so ju začeli graditi tudi okoli 1929, prvi hotel med Ljubljano in Novim mestom, Hotel Bukovec, ki so ga v zemljiški kataster vpisali leta 1929, ob cesti na isti strani pa še hiša trgovca Tomica in Pavlinova gostilna. 

K podobi in dogajanju v Trebnjem je od leta 1929 naprej veliko prispevala tudi Bukovčeva hiša, saj je bil Hotel Bukovec prvi in dolga leta edini hotel med Ljubljano in Novim mestom.  Z njim so povezani začetki turizma v Temeniški dolini, saj je že pred vojno sprejemal turiste, največ iz Ljubljane in z Dunaja. Trebnje je imelo takrat veliko kopališče na Temenici, poznano kot Jagence, Bukovci pa tam svoje kabine. Jagence so bile večji rečni ovinek na mestu, kjer so kasneje v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja zgradili neuporaben pretočni bazen.

Prebujanje starega ponosa

Hotel Bukovec je šel skozi bogato zgodovino, vzpone in padce do tega, da zadnja leta sam in zapuščen propada. To se naj bi kmalu spremenilo z njegovo celovito obnovo s pomočjo evropskih sredstev. Občina Trebnje je projekt obnove hiše Grmada prijavila na javni Razpis Ministrstva za kulturo, ki omogoča stoodstotno sofinanciranje stroškov za obnovo in je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. 

V nekdanjem hotelu naj bi bili novi prostori turistično-informacijskega centra, muzejski prostori z zgodovinskim pregledom občine Trebnje, predstavitvijo naravne in kulturne dediščine ob Temenici in spominski prostori, posvečeni trem pomembnim osebnostim: Frideriku Baragi, Pavlu Golii in Vilmi Bukovec. Ko že govorimo o prostorih, posvečenih trem velikim osebnostim, Baragi iz trebanjskega gradu, Golii iz Groskove hiše in Vilmi Bukovec iz nekdanje grajske pristave pod gradom, se bo zagotovo našlo tudi kaj prostora, ki bo namenjen trem velikim sošolcem, ki so okoli leta 1927 prvič skupaj sedli v šolske klopi – Vilmi Bukovec, nadškofu Alojziju Šuštarju z Grmade (vasi) in športniku, ki je zaznamoval širši dolenjski šport, Nacetu Bukovcu iz Hotela Bukovec.

Mogoče bo hiša, hotel, ki sta ga zgradila Nace Bukovec st. in žena Ivanka (Kek), postala nov center dogajanja, čeprav ne bo tako, kot je načrtoval njun najmlajši sin Janez: »Jaz bom birt, Zora kelnarca, Jeka kuharca, Nace pa hlapec ...«

Bukovci z Velike Loke in iz Mrzle Luže

Nace Bukovec iz Mrzle Luže in Ivanka Kek sta se poročila leta 1920, njun prvi sin Nace ml. pa se je pogosto hvalil, da je bil nedonošenček, saj se je rodil le nekaj mesecev po poroki. Poroka med njima je bila za tiste čase nekoliko nenavadna, saj so se prav tako kot danes ali še bolj tudi družine delile po političnem prepričanju. Ivanka je prihajala iz klerikalne družine s Pluske, Nace pa je imel tudi zaradi izkušenj med prvo svetovno vojno in v ruski internaciji leve nazore in je bil zagret sokol. 

Nacetova stara starša, gostilničarja, Barthlman (1823) in Anna sta se priselila iz vasi Bukovci pri Velikih Laščah na Veliko Loko okoli leta 1840, zato so njihovi domačiji in gostilni rekli Pri Laščanu. Njun prvi sin Ivan Bukovec (1847, v krstnih in poročnih knjigah je Johan oz. Janez) je kupil domačijo v Mrzli Luži in je tam imel nekaj časa tudi gostilno. Najprej se je poročil z Barbaro Rogelj z Roženpelja, po njeni smrti 5. junija 1883 pa s Terezijo Fajdiga iz Temenice. Z Barbaro Rogelj je imel tudi sina Janeza (1871), očeta operne pevke Vilme Bukovec. 

Hotel Bukovec

Najmlajši sin veleposestnika Janeza (Ivana) in Terezije Fajdiga iz Mrzle Luže Nace (1895) je hotel postati poklicni vojak, potem pa je bil vpoklican na rusko fronto, kjer je ostal še nekaj časa po koncu vojne in naj bi Ruse učil nalaganja vozov. Po vrnitvi domov se je zagledal v Ivanko Kek s Pluske, s katero sta se leta 1920 poročila. V najem sta vzela gostilno Zurc (Zorec, danes je v njej  Hotel Opara) in se začela pripravljati na gradnjo nove gostilne. 1921. leta se je rodil sin Nace, 1923 Jekica, 1925 Vitko, ki je umrl takoj po porodu, 1927 pa Zora, po otvoritvi hotela leta 1931 pa še sin Janez. Ivanka se je izučila za kuharico v Hotelu Union v Ljubljani, Nace pa je imel gostilništvo in podjetništvo v krvi. Želela sta zgraditi gostilno, vendar zaradi prevelikega števila že obstoječih gostiln v Trebnjem nista dobila dovoljenja in so jima predlagali gradnjo hotela, kar pa se jima je takoj po vojni maščevalo. 

Dogajanje pred vojno je bilo v Trebnjem izjemno pestro, zaznamovalo ga je tudi aktivno delovanje sokolov (1931 napori za knjižnico) in različne prireditve: 1929 je potekala gradnja novega prosvetnega doma in velike šole v križišču pri cerkvi, 1933 je bil odkrit spomenik padlim borcem prve svetovne vojne, ki ga je izdelal Ante Lipovš iz Mirne.

Vino za gostilno so nabavljali na Bizeljskem, kamor so odhajali z vozovi. Ni pa povsem jasno, kako so odplačali kredite. Po eni pripovedi naj bi Nace in Ivanka vse dolgove poplačala do leta 1939, po drugi pa naj bi bil še posebej Nace ml. vedno ostro proti kreditom in obveznicam, ker naj bi zaradi njih njegova starša imela velike težave. 

V kuhinji je bila glavna Ivanka Bukovec, v gostilni birt Nace, za šank pa je je stopil Nace Bukovec ml. (1921), ki je imel tudi izjemen dar za tuje jezike in se je ob gostih iz tujine sproti učil tudi jezika, še posebej pa je obvladal italijanščino in francoščino. Že pred vojno je bil športnik in skupaj z Rudijem Grmovškom st. naj bi splezala na vrh trebanjske cerkve. Na kroglo.

Druga svetovna vojna 1941–1945

Vojni čas je korenito zarezal tudi v dogajanje v Trebnjem, ko so se izmenjevali Italijani, Nemci in belogardisti ter partizani, ki pa so bili v hotelu vedno dobrodošli. Nace ml. je bil OF-ovec, v gostilni pa so zbirali tudi pomoč za partizane. Takoj ob prihodu so Italijani »okupirali« gostilno oziroma so se v gostilni prehranjevali oficirji, nekateri pa so v hotelu tudi stanovali. Tako je bil v kuhinji italijanski kuhar, ki je bil zadolžen samo za kuhanje poveljniku, zato so morali biti špageti vedno pravilno skuhani. Tako je vedno pred prihodom poveljnika v kuhinjo pritekel njegov kurir in sporočil, da naj vržejo špagete v krop.

Gostilna je bila tesno povezana tudi s partizani, ki so v njej našli zatočišče in hrano ter še marsikaj, tako da se je večkrat zgodilo, da so na sprednja vrata prišli Italijani ali belogardisti, partizani pa skozi zadnja vrata ven.

To, da so Italijani imeli v gostilni oficirsko menzo in so nekateri tudi stanovali v hotelu, je rešilo tudi Naceta Bukovca ml. Leta 1942 so aktivisti OF, med katerimi je bil tudi Nace ml., izvedli akcijo pisanja znakov OF po naselju. Prvič so ga rešile mamine prošnje, drugič je imel srečo, ko pa so ga zaprli tretjič, je spet imel srečo, saj je namesto na strelišču končal v Gonnarsu in potem v taborišču Rennice. 

Nacionalizacija

Z osvoboditvijo je prišlo slavje tudi v Hotel Bukovec, saj je bila družina vedno povezana s partizani. V prvih mesecih naj bi Nace Bukovec st. tudi posredoval pri novi oblasti za znance in ljudi, za katere je bil prepričan, da niso bili omadeževani z zločini. 

Gostilna se je počasi pobirala, potem pa ... Prva svetovna vojna, delo v gostilni in gradnja, druga svetovna vojna in nenazadnje njegov poklic so pustili globoke brazde v njegovem zdravju, tako da je 11. oktobra 1947 pri dvainpetdesetih letih umrl. Je verjetno tudi že slutil, kaj se pripravlja. Nacionalizacija. So pa bili vsi člani družine prepričani, da iz gostilne ne bi odšel prostovoljno. Bi zagotovo streljal.

Ob prvih nacionalizacijah zaradi aktivnega sodelovanja s partizani niso imeli težav, drugače pa je bilo ob drugi (1948–1950), ki je bila v bistvu posledica informbirojskega spora in je Jugoslavija hotela dokazati svojo ortodoksnost in vztrajanje na »pravi« poti. Poleg podjetij so bili takrat nacionalizirani tiskarne, skladišča, sanatoriji in bolnišnice, hoteli, kopališča in letovišča, mlini, kinematografi in drugo. Poleg tega so nekateri predstavniki nove oblasti v Trebnjem na vsak način hoteli dokazati, da lahko tudi oni kaj nacionalizirajo. Da imajo hotel, čeprav je to bila bolj gostilna s prenočišči.

Mamo Ivanko in družino so najprej želeli preseliti v grad Škrljevo pri Šentrupertu, potem pa so ji »milostno« dovolili, da je ostala v enem delu prvega nadstropja.

V hotelskih sobah so potem nekaj let začasno živeli različni najemniki – Nace Bukovec ml. takoj po poroki, Hribarjeva družina, Anton in Marija Kožamelj, Lojze in Anica Žnidaršič ter še nekateri. Dvorišče je bilo otroški poligon, spodaj pa gostilna. Leta 1968 je bil v gostilni tudi center 1. Tabora likovnih samorastnikov. Nekateri umetniki so stanovali v hotelskih sobah, atelje pa so imeli na vrtu pod velikim kostanjem. Hotel je leta 1963 prešel v last Trgovskega podjetja Hmeljnik iz Novega mesta, ki je v njem uredilo Gostišče Grmada. Med letoma 1974 in 1981 je bila lastnica stavbe Pivovarna Union Ljubljana, v letih od 1981 do 1997 Mercator Rožnik, potem pa Mercator – Dolenjska.

Denacionalizacija

Po različnih sodnih pravdah so Bukovci nekako dobili nazaj celotno prvo nadstropje in dve garaži, ob osamosvojitvi oziroma malo po njej pa je stekel tudi denacionalizacijski postopek. Kar pa spet ni steklo tako, kot bi moralo oz. je bil objekt vrnjen, družina in lastnik Mercator Trebnje pa sta se pravdala okoli odškodnine in glede sanitarij. Zaradi širitve sanitarij je namreč Ivanka v osemdesetih letih podjetju Mercator prodala ledenico, veliko okoli 20 kvadratnih metrov. Tako se je zapletlo zaradi nesrečne ledenice in različnih cenitev in tudi zaradi najmanj ene večje odvetniške napake. Kljub vrnitvi denacionalizacija v bistvu ni bila zaključena in je stavba samevala in propadala, saj je Mercator v drugi polovici devetdesetih let zaprl gostilno, večino stvari so pustili in odšli. Postopek pa se je vlekel na sodišču in je bil končan šele 2005, in to potem, ko sta se leta 2003 družina in Mercator končno začela pogovarjati, seveda na sodišču.

Prišla je gospodarska kriza in pokopala družinske načrte o obnovi. Po letu 2010 je družina prodala objekt družini Hudoklin, ki je v njej želela imeti lekarno, pa se je izkazalo, da je objekt preblizu obstoječe in tako niso dobili dovoljenja, zato so stavbo prodali Občini Trebnje.

Besede so se izgubile

V sedemdesetih letih sem štopal proti obali in ustavil mi je starejši gospod. V pogovoru sva prišla tudi do Trebnjega, ko je on kar zacvetel. Začel me je spraševati, kako je Hotel Bukovec, kako oče Nace, mama Ivanka, Nace ml., Jekica, Zora, Janez. Navdušeno je pripovedoval, kako so imeli pri Bukovčevih partizani vedno odprta vrata in niso od hiše nikoli odšli praznih rok. Potem pa sem mu povedal za nacionalizacijo. In je najina beseda zamrla.

Tako kot so o teh dogodkih tudi v družini zamrle besede, so se izgubili dokumenti, ki so bili v predalniku stare mame v veliki sobi, izgubile so se fotografije ... Je pa ostalo pohištvo, dnevne sobe in spalnice, kompletna Ivankina dota. In poročna fotografija trebanjskega hotelirja Naceta Bukovca iz Mrzle Luže in Ivanke Kek s Pluske ...

Tomaž Bukovec,

Foto: osebni arhiv Tomaža Bukovca